[koncert/concert] Antonio "o' lione" Matrone & Tammuriata di Scafati; Marzoug (Cankarjev dom, Linhartova)

Eden razraščenih večerov razigrane/uigrane glasbe sveta. Najlepše je dejstvo, da ne veš, kaj bi zamudil, če te ne bi bilo. Vmes, med koncertom, sem se parkrat spomnil, sploh v drugem delu, ko je oder zasedel alžirski konglomerat Marzoug, na en stavek iz nedavno prebrane mlade dramatike: "Če se crkava, naj se crkne - vrti!" Stavek pripada epopejsko dolgi komediji Mrhovinarji Obrada Nenezića, Črnogorca, da me ne bo kdo pocukal za avtorske pravice. Točno ta stavek je bil geslo obeh včerajšnjih nastopov, ne nehaj tam, kjer vsi mislijo, da se je šele začelo...

Prvo uro in petnajst minut so izvrstno prepleskali v svojo melodiko Napolitanci. Slika spodaj sicer ni pravi prikaz - ne izgleda ne števila izvajalcev. So bili kar normalno odeti, kar se tiče zasedbe, pa... Vodja skupine, Antonio Matrone ali "o' lione" za prijatelje je ob svoji levi imel še migotajočega oblinčka, malo starejšega tipa z izjemnim glasom, poleg njega še dva harmonikarja, eden na organettu in drugi na bolj standardni črnobeli klavirski, na koncu vrste pa sta bili dve ravno prav nakurjeni mladi ženski, zadolženi za raznorodni postranski cigumigu á la kastanjete in predvsem plesne vložke. No, pri opisih se pa res ne bom nikoli naučil kohezivne jedrnatosti... Stari polpleško, ki je bil v glavnem osrednje pevsko resonančno telo, je imel prav izjemen glas, nič manj bradati "organettar", ki je vmes poprijel še za neko predirno zvenečo pastirsko svirel, po malem so se v petje vključevali tako ali tako vsi, tudi "lev" Antonio s svojimi polka žvižgi. Meni nič, tebi nič, so vse svoje komade najavljali kar v italijanščini, češ, da je to njihov edini tekoči tuji jezik. Plesalke so uspele privabiti na oder celo dva plesalca, čemur se je Antonio v svojih govornih vložkih še dolgo potem smejal in čudil. No ja, saj si v Linhartovi, kajne... Punce, mogoče ne ravno več v dvajsetih, bolj v zgodnjih tridesetih, ali pa tudi - kakorkoli, punce so si dale duška, in to brez grimasnega napenjanja. Pravi užitek jih je bilo opazovati. Dolg aplavz.

V drugem delu koncerta, ko je ukaželjni, a časoomejeni narod začel izstopati iz zlatega voza, saj veste, opravki, otroci, psički, pa nismo planirali, da bi se to kaj zavleklo pa se nam razplastevajo otiščanci na sedalu... Sem se naučil, da me moti le še za tren oči - potem se spomnim, da ni nikoli pametno siliti človeka in da - no, pa smo že pri glavni temi. Alžirci so očitno pridobivali na veselosti in slavnostni, v nedogled trajajoči zanesenosti, z vsakim, ki se je vstal in zapustil dvorano. Njihov dudač z dudo v obliki risove/leopardove/gepardove/kajjazvemkaj glave, ki je ušesca dvigala in spuščala, odvisno koliko zraka je imela, je dal prav rezek hipnotični podton orkestriranim bobnom in spremljevalnim napevom. Na koncu se smejoči se Alžirci niso mogli posloviti in so šli med publiko in kar na sredi avditorija odigrali zadnjih 15 minut koncerta. Kar se je kradoma priglaševalo k večeru v prvem delu z Italijani, so dovršili in prekoračili Alžirci - čisti trans. Kolikor si ga kdo v CD mastodontu dovoli, pač.

[predstava/performance] A.P. Čehov - Ivanov (Katona József Színház, HUN)

V Drami je bilo spet večerno slušalkanje. Z brezžičnimi daljinci po žepih, čudnimi tipi s slušalkami vseokoli (še vsi ostareli lavreati so izgledali, kot bi padli z Enceladusa), dvojezično tolmačko na oni strani povezave in... No, čisto vsega niti nočem blekniti.
Madžarski igralci imajo peklenski ritem in demonično fizično pripravljenost, o tem sem se lahko že večkrat prepričal. Ali pa samo tako dobro promovirajo svoje nadarjene cone. Vedno obstaja eden, ki razčetveri sceno, ki ne more niti do stola, ne da bi vmes trikrat počil po riti, kogar ima pač pri roki in salamensko trajajoče kušnil neko staro Anfiso v kotu... Pravi bengalični ogenj, ki ga, naključje ali ne, tudi nosi njegov lik, Borkin. No, pustimo trenutke fascinacije.
Ivanov se vseskozi pretvarja, da ga morajo vzpostaviti drugi, kar mestoma deluje, tu in tam, pa kar malo zbeži izpod nadzora. Manjši liki z genialnimi dotiki ozračja res pomembno oživljajo skupinske prizore, ampak vseeno ostaja splošni vtis, da si vsi nastopajoči ne upajo vzeti sekunde predaha, ne upajo ostati brez svojih kretenj in natančno časovno domišljene akcije. Ne bom pozabil trenutka, ko gre Saša, ki slabo skriva svojo zagledanost v Ivanova, z licem za njegovo roko, točno v trenutku, ko se on spozabi in jo za tren očesa pogladi po obrazu. Ampak tudi za to ni nobenega prostora. Kot bi pred njima po nepretrganem krožnem tekočem traku potekalo svetovno prvenstvo v hitri hoji na 25 (ali koliko) kilometrov. Skratka, zaradi vseh vzpostavljenih fizikalnih vzmeti in gibalnih količin je prostor za čustva scela zamejen.
Odmoru ne sledi nič "boljša" slika. Ritmu za moje skromno vidno čutilo ne umanjka nič zaleta, nič kresnjene bukseljnosti se ne izgubi, ampak sama na sebi izgubi pomen. Parada, šarada, rošada, poroka. In tudi iz tega, da bi se nekdo iz dokončne apatije rad ustrelil, hočejo briti norce. Več njih. Kar pa ni nujno slabo, ampak... Dobrega razmisleka vredno, to je bilo včerajšnje uprizarjanje prav gotovo, prav tega vredno.

[film/movie] Apichatpong Weerasethakul - Sang Sattawat

Slovenski prevod naslova je Sindromi in stoletje, čeprav nimam niti najmanjših možnosti preveriti, če je to samo prevod angleškega prevoda ali dejanski pomen "fraze". Režiser ima pa tako čudovito nenavadno dolgo ime, da sem si ga v trenutku zapomnil.
Nit filma se odvija nekako nepovezano in na toliko koncih, da nehote pomisliš, da je človeku nujno potreben en dober dramaturški lok, da ga napne in ga prav po Dianino sproži skozi platno. Ampak - hec je v tem, da ta film pravzaprav noče imeti jasne zgodbe in to do te mere, da se najkasneje do polovice filma sprijazniš s podobami (ki naj bi bile delno tudi iz režiserjevega otroštva, mama in oče sta bila namreč oba zdravnika), ki imajo vsaka zase, vsaka svoj alikvotni ton, svojo barvo. Barve se gibljejo med sterilnimi, šelestečimi krili medicinskih sester in tropsko (a rahlo pastelno) zelenimi barvami trave okrog Budovih kipcev, prodajalcev orhidej in čudovitih pritličnih hiš, ki izgledajo kot ena sama velika terasa.
Majhni ocvirki v smislu kadra, kjer tipu od nekaj sramežljivih poljubov nabrekne cela vitaminska palica; potem tisto dvakratno ponavljanje istega prizora z menihom, ki bi si s svojo zgodbico rad pribarantal zdravila; pa starejša "zdravnica", ki zajebe prijem za zdravljenje čaker, ker je že malo pod vplivom OH skupin - to pa samo zato, ker bi bila rada zvečer za na TV oddajo sproščena; zastrupljenec z ogljikovim monoksidom, ki igra tenis sredi bolnišnice...

Slike so same zase izjemno zgovorne, sicer ne razumem popolnoma vsega kulturno zgodovinskega ozadja, a po vseh miselnih procesih, ki jih sprožajo ti kolažni prepleti, se vse zdi kot tok sam zase, ki ga je sposoben prebaviti vsak po svoje, pa vendar ne vsak popolnoma drugače od "soseda". Med gledanjem sem imel visoko vročino, a to omenjam samo zato, ker sem bil kljub fizični nezmožnosti sposoben pojesti vse, vse tja do končne masovne aerobike za amerikanizirane srednje-Indokince.

Mogoče je kriva fragmentarna narava režiserjeve zamisli, mogoče pa je to področje, na katero film v taki maniri še ni posegel... Vsekakor bi lahko bil po ogledu močno zmeden, pa nisem bil. Vse je bilo skladno v njem, kot je skladno v biotopu gozda mangrov - tisoč slik in življenj, ampak nezavedno si izbiraš svoje povečave.

[film/movie] Gus Van Sant - Paranoid Park

Gus Van Sant je eden tistih, ki so se rodili med leti 1950 in 1960. To je, vsaj glede na moje starše pa še na nekaj ostalih osebkov, polnih zagonetnih protislovij, čisto posebna generacija. Seveda, tudi vse poznejše so, vendar name osebno imajo (sploh do 1955) ljudje čisto poseben učinek. No, to zgolj kot neposrečen uvod.

To je bil letos že moj tretji Liffe film, torej sem svojo lansko kvoto že presegel za enega, pa se je stvar komaj dobro začela oz. še ni prilezla do svojega Gaussovega kuclja. Prvi, ki je bil nek neodrasel in nesamostojen hommage s srd netečimi kadri, ni vreden posebne omembe. Drugi je popisan v prejšnjem "prispevku". Tretjega, torej "preganjavični gaj", sem si v žlahtni družbi prekinkal včeraj.
Zakaj prekinkal? Zato, ker je to na filmu prehitro odraščanje, o katerem ne želim nič vedeti, ker glasbena podlaga izgleda kot last.fm kovček priljubljenih režiserja (ali nekoga iz Max Payne bullet time ekipe), ker so očetje groteskni bajkerski Horaci z jakuza grmadami tatujev, mam ne vidimo v obraz, smrklje so slaboumne ali neprivlačno (ne)samozavestne (in vmes med tem dvojim je brezno niča), policaji se spuščajo v sproščene debate s prepotentnimi nedonošenčki in posredi vsega tega se dogaja ideal boga, ki ima šilt nazaj, zgodbo za svinčnikarjenje ob samotnih popoldnevih (ker punco ne vem zakaj jo imam in sploh kolegi so krneki) in zastonj čudaške morilske dogodivščine. Življenje je nizanje dogodkov v slogu: wau, ful sm se dobr zmazu pa ful dobra izkušnja.
Malo sem pocinkal vse skupaj, pa ne preveč. Lepo pa je, da sem ob zasvojenosti z zgodnjim izumljanjem lastne identitete, ki se sprevrže v apatijo, dobil ogromno snovi za razmislek. In saj za to v bistvu gre, jeli?

[film/movie] Andrei Zvyagintsev - Izgnanie

Niti da bi si lahko rekel - zakaj si se stalno oziral na kadre? Niti za toliko poguma ni v koncu v hlačah. Mogoče samo toliko, da bi mu na Liffe glasovnici prilepil 4. Dokazal bi pa s tem - kaj?
Nekaj vode se je polilo in poškropilo obrise portreta Tarkovskega iz ozadja. Na svireli je pritiskal Arvo Pärt. Nekaj profilov je bilo tako čustveno barvnih (in barvanih), da sem pomislil za sekundo ... je to tam pod posteljo Stanislavski, ki jih goni, ki jim ravna gube, ki jim s kronometrom prekine nasmeške, podira zgodbe, razpira obup? Konstantin Lavronenko (glavna moška vloga) izgleda, kot da ga goni sam ruski hudič. Še enkrat - ruski hudič. Brez njega včasih niti roleta ne pade po pravi tirnici. Še enkrat - tirnici, postavljeni in neelektrificirani. Tudi takih je v filmu na kilometre, da ne rečem huje besede. Ne vem, kaj je njihov čas, kaj je veliko drevo, kaj majhen avto, kaj velika hiša in majhno okno, kaj je deklica in kaj je edini fant, vem samo, da nisem obrnil oči. Okej, če nič drugega, sem vsaj spremljal sakralno mrmranje kompozicije Andreia Dergachova (zakaj pišem zahodno fonetiko??) in si mislil svoje. O Dostojevskem, Čehovu, Gogolju, rudnikih zlata in transsibirski. Pa to bolj poredko, k sreči. Na koncu ni znal nehati. Ta "zviti jago in cev pištole", namreč.
Vseeno ni bilo preveč, za več bi težko našel prostor v mojih ob koncu obnemoglih možganih.

[koncert/concert] Cimarron, Linhartova CD, 2.11. 2007

Včerajšnji električni hitrostni sunek iz planote Los Llanos je nekako, presenetljivo, od zadnjih vrat umiril napetosti. Jasno, ne do te mere, da mi noge in sploh vse ne bi poskakovalo kot od električnega pastirja nadraženi kunci sredi šume. Hec je bil samo v tem, da prelestni Kolumbijci niso znali umestiti ene prav počasne pomade od komada med vse svoje dirkaške virtuoznosti... Potem pa človek čez nekaj časa niti ni več dobro opazil vseh tehnično izredno natančnih, uperjenih izletov v improvizacijo.

Najprej jih je za čas ogoljufal nizkocenovni letalski prevoznik (...je rekel podaljšek, ki upravlja z programom glasbe sveta v Cankarjevem, še vedno nimam pojma, kdo je), da se je koncert začel z zamudo, sicer samo nekaj minut pozneje, a vseeno. Prvi del koncerta je bil verjetno tudi zato prav po evglenasto kratek, da sem se komaj dobro ogrel, pa sem že moral vstajati. Drugi del je na oder prinesel tudi prej skritega ustanovitelja skupine, elegantnega llanera Carlosa Rojasa, ki je plunkal po na prvi pogled bolj ženstvenem glasbilu - harfi. Ja, že v redu, njegova je bila dosti manjša in nasploh akustično drugačna kot klasična orkestrska omara, ampak je bilo vseeno od hudiča videti, kako lahko moški tako sočno ubira tiste strune in vse se zdi kot pobrano s stropa, brez truda, brez odmora, brez mrtvic v toku. Enako velja za ostale. Pevka je sicer toplo-hladno prikupno skrivala svoj temperament in vročekrvno privlačnostno silo, kar jo je malo zameglilo in potisnilo v ozadje. Večkrat vmes sem razmišljal, da je to zaradi mojega dojemanja, kako naj bi izgledal koncert world music-a. Še vedno se mi namreč po obronkih lobanje suklja ideja, da je to pire iz pokaži-kaj-znaš, pokaži-kaj-znaš-poleg-muzike in da mora trajati vsaj dve uri z božanskim dramaturškim lokom. Takoj ko sem začel odmišljati dvorano in se (trdo je šlo!) premikati v govedarske travnate ravnine, v njihove namišljene hiše z večerno lučjo in bando, ki igra za svojo stvar ... potem je postal koncert nekaj drugega.
Dva tipa, ki sta igrala vsak na svojo avtohtono različico kitare, sta bila v svoji hitrosti presenetljivo melodična in tako mrtvo hladna ob igranju, da sem pomislil, da se to zbrano krdelo glasbenih rokohitrcev s tem koncertom šele ogreva za ... nevemkaj. Solistični vložek nekih predelanih maracas je bil prava inovacija (zanj verjetno ne več), ples lesotolkalca, solo in s pevko, trkajoči zven vseh kol vzhodne Evrope.
Povezave so.

[film/movie] Jasmin Dizdar - Beautiful People

Čudoviti ljudje. Beautiful people. Zmešnjava v glavi.
No, vmes sem videl že en tak film, ki ni vreden, da se ga vrti v Kinodvoru, čeravno je tudi ta kinematograf videl že hude polomijade. Nihče ni izvzet, naslova pa ne povem, da se bo še kdo drago šolal v izbiri filmov.
Nazaj k čudovitim ljudem. Film se pretirano naslanja na izvorno zgodbo vojne v Bosni sredi devetdesetih let, iz tega se ves čas hoče izviti, vendar mu to ne uspeva najbolje. Posebno diletantske so nastavke, po katerih se zavoženi nedorasli/neodrasli skinhead iz čudno tipizirane angleške družine znajde sredi vojnega žarišča preko zajebane noči in poleta z letalom, konvojem UNPROFOR-ja. In potem doma ne morejo verjeti in se jim utrga na celi črti, ker se je sin očitno poboljšal. Nasploh liki v nekaj primerih izpadejo zelo nečloveško, bolj kot podobe nekih idej oz. nekih predsojenih karakterjev. Ampak to je že nek zagrenjen igralski pogled na stvar...
Zelo zanimiv moment je humor, ki se pojavi ob angleškem vojnem dopisniku, ki se, potem ko je prisostvoval amputaciji noge takorekoč sredi bojnega polja, hoče znebiti še svoje lastne in hoče nezadržno pomagati svetu. No, na koncu ga tegob odreši hipnoza za 400 funtov (ali koliko že...) in upanja splavajo nekako po Ščavnici, čeprav na ta račun vmesne komične scene ne trpijo.
Raztreseni zdravnik, ki se mora boriti za življenje nezaželenega otroka, bi lahko vmes mirne duše elegantno položil rahlo frustrirano ženo reporterja iz prejšnjega odstavka, ampak ne ve več, kje se ga glava drži, ker so otroci nadloga prve vrste, žena ga sovraži, v službi pa nima koncentracije zaradi vseh osebnih okolnosti ... kako zelo angleško in mestoma popolnoma neučinkovito, razen tega, da povzroča popolni kaos.
Usode ljudi, tudi dveh karikatur, ki se že na začetku filma tekaje mikastita po celem Londonu in potem še v bolnišnici drug drugemu cuzata limfo, neumorno in jedko, se prepogosto na silo povezujejo, kar je sicer do neke mere dober humorni efekt, pa ... nič več kot to.
Na splošno bi mu lahko, temu kot enemu redkih, dal eno vzpodbudno šestico (od desetih možnih točk). A kaj ko sem že včeraj slučajno naletel na en minimalističen intimen film Ingmarja Bergman (P.V.M.), ki je dosti bolj privlačen (da ne bom tu pleteničil, zavoljo česa). Seveda so ga vrteli v zgodnjih jutranjih/poznih nočnih urah na RTV SLO, kar ni zanje nič nenavadnega...

[film/movie] Juan Carlos Fresnadillo - 28 Weeks Later

Jebiga, Hitchcock could have done it better with a smaller budget and no colors.

Zadnje čase se absolutno preveč zadržujem v kinodvoranah, ki bi si zaslužile brezno praznine med sedeži, da bi se filmski trak še sam, iz svoje nežive narave zavedel, kako zanič umetnijo so posneli nanj. Gotovo je spadal med take žolčne napake ogled filma 28 tednov pozneje/28 Weeks Later, ki pa mi zaradi nekaterih podrobnosti še zdaj ne teče gladko iz glave v kako nezavedno vzporedno zavedanje.
Kako morejo v tako prednastavljenem tematskem filmu pozabiti, da ne smeš človeka petnajst minut pred dogodkom postaviti v lisičasto napetost, da se moker trudi, da ga ne bi bilo groza, obenem pa že začne premišljevati, kako lahko prestrašeni otroci egoistično uživajo v praznem Londonu, pretikajo vsak kos zapuščenih, ne-hodit-tja-noter bajturin, tudi pred črvi se ne ustavijo, tudi pred skritimi glavami, ki so kot nalašč podobne tistim iz famoznega Kroga in tistim iz kakega Conradovega Srca teme... Kako je to vse skupaj že staro!
Lepo je gledati, ko mož uteče nevarnosti in ne misli na to, da bi rešil ženo ali otroka, samo teče v presenetljivo lepem odrezku traku, ko bi mu vsi psoglavci radi sekali pot, on pa vidi čoln, požene, zbrca - in kolne vso pot do nevidne postojanke, o čemer izvemo šele pozneje.
Po tem gre samo navzdol. Vojska, ki bi rada ostala priljudna in pobijala samo škodljivce, se izgubi v svoji humanitarnosti, človeškosti, nimam niti izraza za ta šmorn, Canary Wharf in Wembley izgledata tako, da se človek podčrtano nataknjeno premakne in si reče - kako me lahko spet motrijo s taistim sranjem, ki ga je tako izborno obdelala že celo kaka računalniška igrica (those were the days of Fallout), in to bolje...
Prizori družinskega nasilja (žena moža v jezik, on njo v vrat, otroci v zračnike in za puške) imajo notranjo energijo, ki pa ne postane niti ljubkovanje ljubitelja grozljivk (med katere se štejem).
Ostrostrelkasto potikanje po londonski podzemni pa je verjetno v svojem dnevniku trikrat bolj slikovito orisal že kak angleški pamž, navijač Arsenala in gulež Playstationa, če seveda ni že prej pogledal Čarovnice iz Blaira in si pokvaril mik ustvarjanja novega.
Tako redke dobre iztočnice, da je lulanje med filmom, drugače pregreha, odrešitev.

[film/movie] Paul Greengrass - The Bourne Ultimatum

Kjer je sprožilec, je zabrisana sled. Za nikomer ne ostane telefonskih valov, za nikomer odvečne krvi, pod vsakim avtomobilom pogled, klavstrofobija uma, tisoč sončnih očal na begu, na begu za beguncem. Vsi se poznajo po imenih, čeprav se niso še nikoli videli, pa to ni odveč. Odveč so le tuintamkajšnja prikazovanja ključnih obrisov nekajkrat preveč. Ostalo resnično ustoličuje ta film (kljub dejstvu, da predhodnih dveh delov nisem videl, kar je morda še bolje) med najboljše adrenalinske pojedine zadnjih let. Kaj več bom napisal v prihodnjih dneh, če bo čas dopuščal.

[film/movie] Santiago Amigorena - Quelques Jours en septembre

Ne vem, zakaj se ljudem zdi butasto, če je kak film preprosto dovoljeno butast, premalo podpisan od režiserja, ki je prvič ugledal žaromete, in da je slabo, da je do nerazpoznavnosti (kar sploh ni res) premešal žanre... Taki so namreč zvečine odzivi na tale filmček, podprt z igralsko petorico gardedame Juliette Binoche in moje vrstnice po letih, Sare Forestier (kakšne ustnice, hudirja, kako sočen incest!), potem Coenovskega Johna Turturra, tako zelo teksaškega Angleža Toma Rileyja, pa kopije "Anthonyja Zimmerja", drugače iz Nebraske, Nicka Nolteja. Ta zadnji sploh izgleda tako, kot daj po "copy&paste" postopku menjal obrazno fasado z Mickeyjem Rourkeom. Dovolj o obrazih, eko.

Kar se začne kot tipični prednastavljeni triler (nisem vedel, da grem gledat to zvrst), podvrže svoj jedrni čas napletanju raznorodnih preganjanj časa. Najbolj mukotrpno je, da včasih ne veš, če oni vedo, kaj bi radi s svojim časom, čeprav sinopsis s svojo kriminalno predpostavko hoče ravno to. John Turturro duhoviči s svojimi poetičnimi vložki in Elliot, tretji človek ali kar pač že (trademark Nick Nolte), je že od začetka prekleti Anthony Zimmer, Keyser Soze in sto takih, za katere nekako od prve omembe naprej vemo, da jih bomo spoznali šele v samem razpletu - pa še tam je njegova slika nejasna.

Da se posvetim svetlim stranem. Film si na nekaterih pravilno izbranih mestih dovoli biti butast, skrajnje naporen s svojim zavlačevanjem, ampak - se mi zdi - da zgodba ni čisto prosto podana, navijačena v stroj brez predhodnih odločitev. Seveda, odločitve bi morale biti osnova vsakemu, sploh takemu (triler, krimi, detektivka, napetnica...) filmu, ki mora v ključnih obratih delovati brezhibno. Malo zmanjka, vsake toliko pa - kar je najhujše - lahko nesramno prebereš dogajanje v naslednjih minutah. Tudi, jebiga, v ključnem strelu z razdalje skozi beneško steklo. Vseskozi se čuti, da je osnova - in tudi igralski potencial, oboje vsebuje nesproščene impulze, ki se potem v končnem "izdelku" narišejo kot skica z naslovom "Ljubezni trud zaman".
Juliette Binoche je majceno dominantno seksi, brez da bi sploh pokazala kaj golega; John Turturro ima vzgibe, ki bi lahko iz njegove vloge naredili serijskega morilca par exellence; Sara Forestier deluje malo zgubljeno, pa nikoli prav ne veš, ali zaradi napotkov režiserja ali zaradi lastnega videnja lika ali, bognedaj, zaradi daydreaminga; oni visoki Anglež, ki izgleda kot Teksačan (še malo nisem posumil, da ni Američan), nerodno zapeljuje obe babnici po vrsti in se gre incestne pomežike na križišču treh mladih (no, ja) ljudi. Kot bi rekel Stojan Auer: "Več sreče prihodnjič!" Pa ni švoh. Aja, še tole - vložek 11. septembra deluje kot priponka iz nekega 128. filma, ki nima niti najmanjše sorodnosti s tem.

[predstava/performance] Ivan Peternelj et.al. - Oblivijon (Stara elektrarna)

Stara elektrarna je bila prizorišče toliko izjemnih predstavitev sodobnega razmišljanja, svežega, boleče neodkritega minimalizma in ostalih stvari, da je neobhodno vsakič znova v njej zagledati vsaj zametek nečesa velikega. Tudi PTL na Prulah je ena takih stvari, vsekakor ne vem, če sem o zadnji predstavi Gregorja Luštka in Rosane Hribar v kooperaciji z nekaj srbskimi in domačimi plesalci dovolj napisal, če sploh kaj vlažnega in roko stiskajočega. Plus o francosko-tunizijski bipolarni čarovniji nekega večera, ko so bili levi spet mladi in ljudje človeški. Ampak zdaj že pošteno zahajam s teme.

Ivan Peternelj, zame kot dokajšnjega nepoznavalca, eden bolj ugankastih slovenskih igralcev. Skupina plesalcev (in, v bistvu, (vedno tudi) igralcev), nabrana okrog njegovega izhodiščnega zapleta, se ukvarja, tako pravijo, z dogodkom, ki se opazuje, preden se zgodi. Ne bom razlagal semantičnih odlik in zdrsov, vsekakor pa se mi zdi za uvod na gledališkem listu povedanega ravno prav, vsaj s strani Ivana in Heinerja Müllerja, ki pravita tole.

Nekaj scen je, kljub očitnemu pomanjkanju ostro izrisanega režiserja, delovalo (in seveda še deluje) na abstraktno (ne)berljivi ravni, ko poenotenja gibov in ločevanja in združevanja delujejo brez podvprašanj. Sploh je mogoče imeti rad to stvaritev, če ne čutiš nuje po obnavljanju. Grozljive so povezave gibalno dobro razmeščenega mešanja želje po cirkuškem učinku in askezi sporočila - to v ospredju - ter navidezne genetike in boga, manipulatorja živih bitij z glasom, dotikom, barvo - v ozadju.

Presenečenje pride v obliki industrijskega rojstva, malo začinjenega z deviškim odnosom do ženskega telesa (ki tukaj izjemno dobro sovpada z vsesplošnim odnosom med moškim in žensko). Klovni te predstave niso žalostni, bolj prepametni za veselje. Da ne bom preveč nakladal, stopping - here.

[zgoščenka/CD] Henryk Mikołaj Górecki - Songs Are Sung...

Koncert v Londonski "trdnjavi" je dal svežega, od nekje že slišanega, a v vmesnem času popolnoma odraslega zvoka, ki ga nihče na svetu ne bi zmogel tako proizvesti, kot ga proizvede Kronos Quartet. V svojem nedotakljivem polkrogu, z grobim potegom loka in tihim soglasjem duha dvorane.
Posnetek je samo posnetek, če stvari ne slišiš v živo. Nekako tako, ampak ne drži povsod in od dobe prve katarze na koncertu Remember Shakti v Beljaku je to vera, ki pa se mora stalno potrjevati.
Zvok je počasen, po slovansko melodičen na trenutke, v odtenkih pametno nasilen, cvileč, moreč, gromozanski, kot bi velike noge indijanskega medveda iz legend hodile, previdno, a z ostrimi kremplji, po mladem, vlažnem lesovju ruskih gozdov. Vseeno je svojstveno, kako se razvija pripoved v igranju kvarteta in kako avtor obilno daje svojo gmoto po vozičkih v glavo, v miselni rudnik.
Poslušati to ni užitek, bolj doživetje. Razlagajte si sami.

[zgoščenka/CD] Donald Kachamba's Band - Simanje-manje and Kwela from Malawi

Poenostaviti, a napraviti nekaj tujega za svoje, mogoče je to opis za glasbo, ki so jo predelali in izumili (to se ne izključuje) člani bande Donalda Kachambe. Gerhard Kubik, avstrijski etnomuzikolog z jasno usmerjenim kompasom via črna celina, pa je zadovoljno povečal svojo zbirko in primaknil nekaj svojega klarineta ter vokala na na njihovem poznejšem, tudi domala nepoznanem ploščku Concert Kwela.

Na tem, otroško oranžno-črno opremljenem albumu si človek lahko privošči zasoplo, potno premikanje telesa v lahkem, mladotelesnem krilcu. Kar slekel bi se in pustil, da se vsak od žepkov, ki jih za domišljijo šiva teh veliko drobnih pesmi, polni dalje, v toku.

Še zdaj se spomnim nastopa prirejene zasedbe, brez pokojnega Donalda, pred nekaj leti v Križankah. Uborna, neosvetljena predskupina predskupin. On v mladih letih obetajoči kuhar novega, nenasičenega zvoka.

In nimam več, tu nimam več. Če se vam posreči, da to kje najdete, zagrabite, nikoli ne bo škoda denarja (bolj porabljenega časa), če ne, pošljite mi pismo, pa vam kar direktno zapolnim kaslc.

[zgoščenka/CD] The Klezmatics - Possessed

Ena najbolj finih in vzporedno najbolje prodajanih klezmerijad - ta album. To in pa konec sveta, tudi po nekajkratnem zaporednem poslušanju.
Ameriška zasedba, ki je pred leti gostovala tudi v Ljubljani, v okviru festivala Druga godba, je našla dovoljšen kos pogače zase v malo moderniziranem, malo udarnem, malo meditativnem in nasploh zelo poslušljivem, že skoraj za zabave primernem klezmerju. Židovska glasba, to se mi zdaj že nekaj časa smuka okoli žnabljev, ima poseben, niti prav transu niti predvidljivi taktnosti podoben ritmovni ustroj. Violina, denimo, je na dotični plošči zateglo ostra, prav za ščepec soli žalostna, še zlasti izstopa v počasnejših komadih, kjer zapolni melodijo do roba in čez, čeprav tehnično ne zahaja v briljantne virtuoze. Trobila dajejo temperament peklenskim razmetavščinam, barvo malo počasnejšim - a še vedno - hitricam. Bravurozno se vključuje v glasbo glas glavnega vokalista, skladen, visok, zanesljiv, malce preveč "britanski" (kar je v tem pridevniku pudingastega)... Ampak CD se kljub finesam, ki bi jih še šlo maaalo pošminkati, ponaša z dovršeno dramaturgijo in avtonomno dozo čistega ambivalentnega veselja. Po židovsko, jebeš.

[zgoščenka/CD] Anouar Brahem - Astrakan Cafe

Za Astrahan sem prvič slišal, ko sem si ogledoval slike istoimenskih (astrahanskih) kučem v nekem slovarju. Ime mi je zmerom dobro sedlo v uho, to ni nepomembno. Dejstvo, da so se v teh pokrivalih kazali razni po zahodnjaško demonizirani voditelji, je to ljubezen samo še utrdilo.
Anouar Brahem (Tunizijec) je, ob bok libanonskemu Dhaferju Youssefu, še eden tistih, ki snemajo svoje plošče z zavidljivo premišljeno doslednostjo. V slogu minimalni skoki vstran, a velikanski, oberočni vihtljaji v smislu plodnega razvoja skladb. Album Astrakan Cafe se začne kot uglasbljeno klicanje k pozornosti, z nabrušenimi toni, grenkosladko odmerjenimi v notranje uho. Potem je vsaka naslednja kot vožnja s starim vozičkom, ki na vsakem kamenčku zaropoče malo drugače, ampak vseeno daje od sebe zvok, ki ti da vedeti, da se pelješ, da nekam greš, in da ti nekaj (voziček ali pa, jebiga, še en tip iz Magreba) k temu zavzeto pripomore. Malo pobiranja strun s prsti, nežno in nikdar prav prepočasi, razigrana narava količinsko majhne rekrutacije glasbil... Če bi bilo to glasbo moč slišati v živo, bi gotovo ne pustila skoraj nič prostora za odvračanje misli, za dekoncentracijo in razletelo pozornost. Vse bi se uperilo v krvavo rdečo nit izvrstno zastavljene in takenako izpeljane glasbene linije.

[zgoščenka/CD] Rolf Lislevand - Nuove Musiche

Nekaj me enostavno vsake toliko zvleče v nakup na blef. Povečini pa ne iščem oziroma najdevam ravno rovke sredi arktike, ko gre za zbirko ECM, to si tudi sam (ti boga jarca) odkrito priznavam. Okrog naslednjega ploščka sem se sukal v kočljivem razmaku med eno produkcij in hlastavim prebiranjem izpitnega gradiva za res zadnje izpite.
Rolf Lislevand, via Oslo, Norvežan torej - popolna uganka. Ravno tako slog, v katerega se je podal z zvarkom, imenovanim Nuove Musiche. Prevetril, dodelal, naimproviziral in podpisano poosebil za sodobnost je nekaj visoko renesančnih štikeljnov, ki so naznanjali neko novo obdobje v glasbi. Kapsberger, Piccinini, Monteverdi, Pellegrini in še nekaj je teh, ki jih je izvedenec na lutnji na novo naslikal v svoj zvočni poligon barv. Za izid sprva človek ne ve, v čem točno je toliko drugačen od temelja, pa tudi ne, kje je zdaj re-evolucija preteklih del, starih par stoletij. Maskirani slog domišljenega prenavljanja se gladko povalja skozi skoraj vso zbirko skladb, tu in tam rahlo škripne in zdrkne pod rušo, pa spet na plano... Sploh so zanimivi odseki, kjer lutnja dobi globok podton, pa oni, kjer se vzpostavi ritem megleno točne ritem sekcije. Dobrodošel gost tudi za prenosniške zvočnike, saj vam, za razliko od Gnarlsa Barkleyja, ne porabi basov na membranah. Blagodejen pa je, tale bare-sarkken, zlasti mu je v čast šteti manko pretvarjanja.

[zgoščenka/CD] Ali Farka Touré & Toumani Diabaté - In the Heart of the Moon

Ni lepšega, kot če te zvok obenem poboža in pusti čisto na miru, da se oba, poslušalec in njegov odmev v pesmi, zaljubljeno gledata od daleč - in jima je tako zaveza o kontemplaciji prostor za odkrivanje neslutenega. Približno tako se počuti človek, ki v enem toku spusti skozi svoja ušesa tako "potovanje v srce lune". Po odtekli bogati, razkošno majhni vodi harmoničnega improviziranja, se tudi zares počutiš, kot da so ta duet (in razširjeni sestav ponekod, ampak v osnovi gre še kako močno za glavna dva avtorja) izmojstrili v Mare Serenitatis. Poezija je tisto, kar dela Mali za eno najbogatejših zaplat prsti naokoli, čeprav so njihove listnice bolj listnato suhljate. Malijski ljudje so srečni, ker imajo v sebi vzgib nedojemljive glasbe, take in podobne, kot jo na pričujočem albumu demonstrirata Toumani Diabaté in Ali Farka Touré. Mogoče bi moral na tem mestu še malček povzeti spremno besedo ploščka, ki sta jo napisala oba pevca (v žlahtnem zvenu besede), ker je preprosto neverjetna. Ampak ne, nadaljeval ne bom, iz obzirnosti do teh lesketajočih se mojstrskih miniatur. ki zaobjamejo šele kot celota.

[predstava/performance] Časopis, na oder! - EG Glej

Študentje AGRFT, ostali - in krovni organizator: S. Horvat. Očitno se stvari, pri katerih ima kakšno besedo, nikakor ne izplača zamuditi. Dovolj o njem.
Ta ocena danes bo veliko bolj osebno naravnana kot sicer, ker se je takemu postopanju po sili razmer težko izogniti. Ne vem, kdaj sem nazadnje gledal svoje sošolce, kako briljirajo na odru, pa da sem jih dejansko lahko spremljal izza četrte stene.
Najprej so me z izjemno mogočno fizično energijo iztirili igralci v režiji Nike Melink (se počutim kot Blaž Lukan, ne verjemite mi), ker je bilo očitno, da mi nekaj prikrivajo, nekaj strašansko pomembnega, česar se ne da pokazati, lahko se samo zariše steza. Malo psihotičen sem bil morda zaradi popoldanskega branja Šolohova in Zamjatina, ampak bi po mojem tudi s tem primanjkljajem učinkovalo. Odgovori na nekaj bistvenih vprašanj, kot bi se približno glasil naslov njene produkcije, niso bili klasični preskok, torej postavljanje novih vprašanj. Odgovori so se orisali, izpisali, lizaje dokopali do svojih komolcev. Glasovni razpored zmešnjave iz ozadja je samo še povzdignil norost iz ospredja, prepletanje novičništva, rutine, vsakdanjika, radia, vedenja, nagona in dihanja, neločljiva spojina, grozljivo prisotna sredi sveta. Nekaj telesnih nerodnosti se lahko zaradi tega kratkomalo odpusti.
Nuša Komplet gradi svojo točko na sebi. Kar bi bilo zabavno in upravičeno, če ne bi bilo tako odmaskirano jasno. V bistvu je bilo lepo, da so njeni prijatelji, vsi očitno neigralski tipi (kar je bilo v nemalo izsečkih prav sijajno!), podali nov zalet odru, energijo normalnosti, bit domačnosti. To je bilo res vredno omembe. Za to, da je na koncu "party", ki je čudaška alegorija nespametne lenobe odraščajočih, pa ni primernega razloga. Na žalost.
Yulia Roschina je na začetku imenitno zmedla percepcijo geometrično razpostavljenih jabolk, ki so bila (na tleh) najprej osvetljena v nekakšnem konkavnem pravokotniku, potem pa v splošni luči - in nazaj v medlem pravokotniku. Edina igralka na odru je lahko zadržala gostoto dogajanja s svojo posebno lepoto, igralec, ki se je z njo sporazumeval preko mikrofona, je polagoma dodajal globino njunemu razmerju. Vzporedno z odtekanjem časa v nevidnem ljubezenskem dialogu je on izgubljala svojo privlačnost, dobila izraz deklice in spet postala ženska. Odlični scenski efekt na koncu je tako postavil odločno ločilo na dosežek.
Na koncu, genialni klicaj na vse skupaj. Solo performans dramaturga Andraža Golca, ki je v samih samcatih škorenjcih (drugače oblečen normalno, da ne bo zablod) na primeru gručice jabolk (ostalih od prejšnje točke) razložil zadrego zdajšnjega Janeza, ki ne ve, kaj početi z vso ekonomijo in kako se znajti sam s svojim materialom. Tekst niti malo zafiksiran, ampak tako intimno duhovit, sproščeno montypythonovski, bizaren, hudo nevaren, da je publiko očigledno pošteno izčrpal in ji pustil le še roke za huronske salve odobravanja.

Da ne bom postal predolg: strašansko sem ponosen, danes, na svoje razredne kamerade, pravzaprav me jih je kar malo strah, ker se mi zdi, da se njihov ogenj šele prižiga, moj pa že ugaša. Vedno je prisoten nek svinjebradi egoizem, ki pa se ga zdaj otresam, pred spancem skušam pozabiti nanj, ker je bilo nenadomestljivo videti tako dobro omnibus celoto, da sem zgolj srečen - in ne zavisten.

[koncert/concert] Nuru Kane & Andy Palacio; Križanke, Ljubljana, SLO

Kar vesel sem, da sem si danes privoščil prepovedani izlet v ljubljanske Križanke, ko bi se moral (zaradi enormnega zaostanka) že zdavnaj začeti guliti filozofijo umetnosti za jutrišnji izpit. A to je zgolj razlaga konteksta in energije.
Torej, zdaj sem nazaj, nekaj na hitro. Najprej smo videli in slišali senegalskega kitarista Nuru-ja Kane-ja z njegovo skupino Bayefall Gnawa. Škoda, da zaradi vize enega člana skupine, sicer Alžirca, niso mogli spraviti v Slovenijo. Glavni akter je imel zanimiv nastop, kotrljavo angleščino, ampak veliko smisla za privlak publike. Drugače sta bila na stotinke navdušujoča tudi bobnar iz ozadja in nekako magrebsko izgledajoči plešoči tolkalist, Nurujeva desna roka/stran. Lutnjar na njegovi levi je včasih prezrl monitor in zgrešil četrtinko tona pri petju, drugače pa ni pretirano motil sinusoide zvoka.
Andy Palacio je s svojo zasedbo The Garrifuna Collective (vsi, vključno z njim, so pripadniki ljudstva Garrifuna, lociranega v Belizeju, Centralna Amerika) ponudil malo bolj izčiščeno, sozvočno precej bolj natančno ukrojeno glasbeno tkanje, ali če ne bi na plano privlekel svojega srčevega kralja, 79-letnega pevca "parrande", ki je izgledal, kot bi ga povlekli iz klonirnice Ibrahimov Ferrerjev, Compayjev Segundov in takenakih - bi se mu malo slabše pisalo. Ali pa sem bil samo jaz pretirano utrujen in moker od želja.
Glasbeniki, oboji, posebno osrednja lika, so tolikokrat (preveč!) dajali vedeti, da jih moti neka čudna psihoza v komunikaciji s publiko, da so tudi sami malce nezadovoljni s svojo izvedbo, da se je to v tistih trenutkih skoraj brez zamika preneslo na publiko. Bayefall Gnawi je manjkal še en instrumentalist, da bi bil zvok res obilen, Andyju večji izkoristek hudičevo spretnega solo kitarista in malo tudi tolkalskega odreda.
Plesalo se je obilno. Neredko tudi rašplasto, tu in tam komu se je uspelo prepustiti predvsem Kanejevemu transiranju, marsikako dete si je do obnemoglega izmasiralo mišice na nogah. Preostali smo se gibali letom in interesu primerno. Ampak zanimivo, da je kratkih stikov polna Kanejeva godba bolje razgrela ozračje. Mogoče zaradi srečno postavljenega vrstnega reda. Kdo ve, jaz se samo sprašujem, če etno lahko ostane sam svoj, ne da bi začel izgubljati na zanimivosti?

[koncert/concert] Križanke, SLO - Jan Garbarek Group

9. maj 2007, 21. ura, konec pol ure pred obličjem polnoči:

Nisem vedel, da bo na desni Trilok Gurtu s svojo tolkalistično ropotarnico navdiha, nisem si predstavljal, da bo navidezno ploščato misleči prijazni mrožek za klaviaturami napravil čudež v nizkih klavirskih tonih, strunah, spiralno ovitih v tisto čembalsko godaliko, nisem niti mogel vedeti, da se je kontrabasist znašel v bolnici in da ga je nadomestil neki drugi, "kukr de" nadomestni pleško s posebnim, ritardando ritmom gibanja, nisem vedel, da bo Jan igral, kot da je to edina stvar, ki jo sploh zna pod božjim soncem, in ne da bi sploh pokazal, da je njegovo ime stalo v velikem fontu na plakatih...

Glede koncerta. Neugnani, neutrudni Indijec je grmel po svojem orodju, inkasantsko oblečeni vskočni člen je namrmral in razmastil nekaj gajstnih groove podlag, črnobeli pritiskalec tipk je, preden sem kaj opazil, zatisnil moje oči od čistega občudovanja pošastno močnih melodij v solo odlomkih. Jan je bil Zaratustra, ki je prišel nazaj med ljudi in bi mogoče rad nekaj povedal, pa to po kapljicah dekantira v naše retorte. Sedel sem v nekako dobri družbi, za sabo in predvsem na desni je bilo čutiti veliko volje, veliko lagodnega sodelovanja, vsaj od takrat, ko so fantje muzikantje dokončno blagovolili raztrgati zategnjeno zbranost in salonsko poslušanje... Potem je šlo pa samo še navzgor.

Jebiga, že tako mi slovenščina dela probleme, v angleščini mnenja pacati, pa še tako nestrokovne furije klanfati ob dveh zjutraj... Ni šans.

Spodnji plakat objavljam samo zato, ker je bila načrtovana zasedba točno taka, v meso d'jana z izjemo poškodovanega basista, namesto katerega je igral Jan Daniel. Hudika!

[film/movie] Florian Henckel von Donnersmarck - Das Leben der Anderen

Letnik 2006. Dvajseta obletnica Černobila. Obletnica mnogih reči, kot je vsako leto presunljiva obletnica tega, da na spregled še ni konca sveta. Hudič frdamani.
Kakorkoli - pričujoči nemški film postavlja mnogo spomenikov. Nekaj tudi takih, ki bi lahko porušili Leninov mavzolej, vsaj če bi prišli v roke nevednemu težkokategornemu govedu. Postrani se malček romantično norčuje iz vzhodnonemške ureditve med 2. sv. vojno in padcem berlinskega zidu. Rahlo direktno ječi pod jarmom ljubezni in po-želenja. Prav po žensko noseč od dobrega scenarija na nekaterih ključnih mestih pade pod križem, nekako toliko pogosto, kot je to počel oni sporni mizar iz Nazareta. Ne morem pa si kaj, da ne bi po koncu imel malo trdega zaradi melanholične igralke; njenega tipa, rahlo bledega "undercover" dramatika; potem nadalje zaradi pritlikavega kujona, ki na kar dovolj bizaren način menjuje razpoloženje, seveda na mikro ravni; zavoljo preočitnega ministra za kulturo in nekaj drugih počasnih zmenetov pa idealni ambient pade.
Žal mi je za tistih nekaj škrbin, ki odpirajo možnosti. In nemški film zadnje čase sploh ni slab, kar se mene tiče in kar se od mene videnega repertoarja tiče... Ampak seveda, nisem videl ravno veliko, saj kovačeva kobila - nikoli pravilno ne dokonča stavka.

[ENG] Have a look. After all, you are probably English or at least speak that language. And that is a sufficient reason to do something about it.

[zgoščenka/CD] Youssou N'Dour - Nothing's in Vain (Coono du réér)

Hitro se lahko izpridijo bivši igralci mbalaxa in bivši domorodci, nezgrešljivo navezani na svojo tradicijo. Saj ne, da je album slab, ampak angleški deli nekaterih besedil so povsem odveč, čeprav se je s svojo izgovorjavo Youssou precej potrudil. Na par postojankah med motoviljenjem po disku se pojavi tudi nekaj novodobnjakarskih sintov, nekaj nepotrebnih ponavljanj in v-refren-spravljanja...
Zadnji komad bi prav lahko bil hvalnica zatiskanju oči. Dvomim, da je rojen Senegalec hotel pogledati stran od tega, kar se mu zažira v predpražnik. Začetne skladbe pa vseeno kažejo dobršnjo mero veselja, takega, neignorantnega in odprtega. Nemalo dobrih ritmizacij vzpostavi že skoraj plesno vzdušje, ampak tu je spet eno od vprašanj tega albuma - kaj zdaj? Ali to hoče ali ne?

[ENG] A big misfortune is if someone leaves his roots without a particular or at least a well-thought-over reason. Youssou seems to have managed just that here, despite some really good emanations of the first and the middle part of the CD. The last song is a flaw, but not of that dimension that it would have to prevent you from listening to the album anyway. Go for it, some things work. And sometimes, you might even feel like dancing - otherwise, it is more the train (and/or jog) style of music.

[predstava/performance] Michael Frayn - Kopenhagen

V produkciji mariborske SNG Drame je v Ljubljanski Drami včeraj, 20. aprila, gostovala predstava Kopenhagen. Režiral jo je Sebastijan Horvat, fizika Heisenberga je igral Radko Polič, Bohra Peter Boštjančič, Margrethe pa Veronika Drolc.
Kaj je to, kar skuša sprožiti Sebastijan Horvat s svojim videnjem gledališča? Veliko vprašanj mi je ostalo ob koncu, še najmanj sem se nekako ukvarjal z igralskimi interpretacijami, ki so bile vsaka zase polne neke posebne energije, ki je izvirala iz časovnih in prostorskih okoliščin fiktivnega časa in se na čuden način odslikavala v resničnost - tisto v prvi polovici 20. stoletja in zdajšnjo. Sedel sem precej zadaj, zato sem se nekajkrat močno zaželel, da bi imel bližnji kader in da bi videl. Zelo pomembno je bil stalni občutek usrediščenosti, predmet opažanja in spora (med obema fizikoma) in njun osebni diskurz - vse je bilo umeščeno v neko razširjeno sredino, ki se ni razbila niti med njunimi navideznimi sprehodi, niti med žensko roko. Kako sta genialno mestoma razkrila svojo zasvojenost s fiziko in narkomanijo odkrivanja, kaj je res, kaj je račun, kje je napaka... In vse to so zgolj postranske reči. To predstavo je nekako treba videti, nujno.

Za aplavz so nas pustili v temi. In začeli na začetku. Tako da ženska spi. Imenitno.

[film/movie] Pedro Almodovar - Volver

Pedro Almodovar je eden tistih ljudi, od katerih nisem videl niti enega samega dela, čeprav ni na sceni ravno od včeraj. Za vse in vsakogar danes ni več prostora v obstajanjski dobi. Ta film včeraj je samo še potrdil, kako drugačne so ženske in Španke v njegovih očeh, pa tudi nasploh, koliko močnejše od našega pritajeno sado-mazo odnosa. Kolikor slišim, tudi druge ali vsaj večinsko druge njegove filme odlikuje premišljeno izviren scenarij, ampak pri filmu Volver je bolj od vsakega scenarija zame zanimiva igralska pronicljivost žensk v vsakdanjih odnosih. Zgoščanje napetosti je očitno nekakšen Pedrov fetiš, saj vsake toliko napravi preskok v miselnosti, ki malo zmede in seveda poveča gledalsko zbranost. Malo sem bil žalosten zaradi naslednjega razvoja dogodkov, čeprav je neizbežen: zakaj človek ni več meseni duh? Drugače pa sem zaklenjeno na zaslon spremljal stvar od začetka do konca. Malo tudi zaradi Penelope Cruz, kreh.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabaté with Ballake Sissoko - New Ancient Strings

To gre in gre kot bi bilo obema izvajalcema ime Perpetua in bi bila za povrh še na neki drogi z imenom Življenje. Res, kako močna so lahko afriška domorodska godalno-brenkalna stvarjenja, lahko preverite ravno tukaj, na dotičnem ploščku. Kot bi sam Sizif, odštevši vse njegove absurdne konotacije, napisal to neskončno ubranost. Drugega ne morem reči, ker ne znam.

[ENG] It is rolling like a log down the hill, just that here - it is going upwards. And it does not really have a stop. The art of the Africa's west coast strings instrument, Kora, offers many interpretations, and above all, it leaves the door open for you to find your own meaning in that highly addictive melodic every time.

[zgoščenka/CD] John Cage - The Seasons

Rahlo me je spominjalo na efekt, ki sem ga doživel ob gledanju filma Koyaanisqatsi. Saj ni čudno, tam je namreč pisal glasbo Philip Glass, ki po površnem opazovanju strukture komponiranja niti ni tako daleč od Cage-a. Minimalizem in ponavljanje, imanentno glasbeno in norčevanje iz okraskov. Seveda je to najverjetneje le moj pogled.
Plošča se začne z več kot 10-minutnim ušesa parajočim bojem večih različnih instrumentov simfoničnega orkestra, ki redkokdaj spremenijo ton, ampak ga kvečjemu jakostno in mikrostrukturno predrugačijo - vsake toliko. Ker je naslov tak, kot je, "letni časi" v prevodu, so naslednji komadi vedno bolj podobni neki klasični glasbi, seveda samo če bi poslušali izsečke. Meso pa se skriva v celoti, v faktorju presenečenja, šokiranja z dramatičnimi "clustri" zvokov, z vlogo, ki jo igra vsak instrument. Jebiga, če zavržeš formo, dobiš dramo. Če zavržeš lepoto izraza, dobiš gledališko glasbo. Včasih. Rahlo sem bil zmeden po tem CD-ju, kar je dobro.

TRANSLATION FOLLOWS...

[zgoščenka/CD] Čompe - Čompe

Album, posnet na koncertu v klubu Gromka, v epicentru slovenske urbane kulturne zmešnjavice, veleslavnega AKC Metelkova mesto. Večinoma, vsaj kolikor sem osebno uspel ujeti termine, se tudi na njihovih koncertih v živo nič kaj ne spreminja vrstni red skladb. Dramaturgija je igralcem očitno silno važna, skupino namreč sestavljajo sami taki prevejani Talijini svečeniki ali vsaj posredni častilci.
Hja, ko sem jih prvič doživel na štiri (+ 2 x muzikanti) oči, sem plesal z eno deklino, s katero se fin ujameva, ko je govora o gibalni improvizaciji. Tudi zaradi ravno prave razlike v velikosti, teži, vsem. Pa nočem sem.
Janez Škof je eden najboljših slovenskih igralcev, ta hip, meni včasih celo kar najljubši. Tudi če vem, da ga zasebno rad biksa, da bi rad igral v filmih Wernerja Herzoga (kar vedno malo zoži mistično sfero okrog osebe, če se definira) in da je mogoče v življenju izven odra strašansko nezanimiv. Vsaj če potegnemo črto pod tisto, kar počne za teater. On je jedro skupine. Na nek način je Zajčeva poezija v interpretaciji zame potegnila dve veji. Ena je slikar Jože Tisnikar; druga je Janez s svojim posebno raskavim glasom, planarnim na videz, a grobo pomembnim navznoter.
V glavnem, na zgoščenki ne najdemo zgolj Zajčeve poezije, nekaj prav svinjsko zasoljene robe veje še od Kocbeka, pa od francoskega proletariata in še od kje. V en glas zatrjujem, da se še vedno strinjam z oznako nekega kritika, ki zven njihovih tonov (tonov Čomp) opisuje kot "lumpenproletarsko poetiko". In četudi je tehnična glasbenost komadov precej neopazna in borna, jo še kako nadgradi in nadomesti izrazna moč slovenske poezije. Ni vse zanič, tudi v tako majhni duplini, kot je naša.

[zgoščenka/CD] Ali Farka Toure - Savane

(predpis: da se razumemo, opisi so popolnoma subjektivni, naravnani včasih neglede na skladbe in sinopsis albumov, mogoče velikokrat zgolj opišejo občutek, ampak vse je treba slišati s svojimi koščicami)

Niti ne slab poskus, kako narediti popularen spomenik veliki podobi puščavskega bluza, Aliju F. Toureju. Komadi so, kar je rahlo čudno, veliko bolj zvočno polni kot na prejšnjih ploščah (seveda še nisem slišal vseh), ampak ne morem se znebiti občutka, da je to zaradi obdelave. In če je tudi od številčnosti ter kolorita zasedbe odvisno, mi je Ali bolj všeč, ko je osamljen, intimen, kvečjemu s svojo vdano skupino ASCO, s katerimi deluje tako enovito kot Vlado Kreslin z Beltinško bando ali Malimi bogovi, Pat Metheny z Lyleom Maysom - pa še koga bi lahko navrgli. Vseeno je bilo in je še lepo videti, da so izdali tako ličen plošček (jebiga, vizualnost ne more odpasti) s skoraj pop-artovskim portretom glavnega protagonista v letu njegove smrti, 2006. Zadnji hommage, ki si ga je napisal sam. Reči melodiji izpod njegovih Niafunkejevskih prstov hommage pa bi bilo prepoceni. Glede na polnomastnost še en opomin - zdaj bo treba pogledati, kaj počneta (predvsem) Toumani Diabaté in Ballaka Sissoko, igralca kore. Mlajši kot so namreč bili Alijevi projekti, več je slišati tega glasbila.

TRANSLATION FOLLOWS...