[film/movie] Tomas Alfredson - Låt den rätte komma in

Ravno, ko misliš, da ne bo več zasuka, se pojavi ostro nabrušeni modrostni zob in se njegov odblesk zašili v nočni sneg. Nadaljevanje sledi.

Nadaljevanje je dospelo. Nikdar v življenju še nisem gledal filma, ki bi imel vampirsko tematiko in ta nek neotipljiv skandinavsko-mladinski (pomnite, tovariši, tiste filme iz devetdesetih v mladinskem programu RTV Slovenija?), skorajda didaktični pridih. No, didaktike menda tukaj res ni, morda kje v kaki tehnološki filmofilski razpravi, drugače ne. Film je namreč zelo jasen v izboru tematike, malo manj jasen v svojih zaključkih, ampak to nam je načeloma všeč, ne.

Glavna junaka sta namreč otroka - in od tod ta sentimentalna zmedenost. Otroka v zelo rosnih letih "pomladnega prebujenja", če naj zlorabim Wedekinda. Njuna spolna narava je še tam nekje pri nedolžnem dotiku, poetiki naivnih odločitev, ki so ravno zato vsega občudovanja vredne, a vseeno je na nekaterih mestih kopica stranskih zgodb (predmestna premočrtnost vsakdanjika, alkoholizem, otroško nasilje, ločeno starševstvo, celo v osnovi mikavna skrivnostnost skrbnika male "vampirele") premalo razvitih, da bi nas dovolj speljale s pričakovanja naslednjega koraka. Korake namreč željno pričakujemo, in sicer v nenavadni zvezi, ki jo tako dobro uspejo zbanalizirati in na raven človešk

ega ponižati serije v maniri "True Blood" na HBO - v zvezi človeka in njegovega posmrtnega genija, ki se tokrat izkaže za dvolično, presenetljivega zaupanja vredno mlado punco (ki v svojih vampirskih urbarijih seveda šteje že ogromno gmoto let). Tudi njej je nova ta želja po človeku, ki ni strast krvnega koktejla in ni namenska izraba "dnevohodca", ampak ...

Eden od mogočih odgovorov na sobivanje človeka in vampirja je povzet v bivših, propadlih Kopenhagenskih dogovorih. Drugi, bistveno bolj blagodejen, okoli abstraktnega ovinka bistveno bolj srhljiv in bolj čustveno razgiban (kako bi to gledal kot nekdo, ki je istih let kot oba naslovna "junaka"?) odgovor je skrit na nekaterih sijočih mestih pričujočega filma. V poplavi novodobnih izklesanotelesnih, orgiastičnih posploševanj (na vampirske teme, da, sem občutljiv :)) je ta film pravi žajbelj. No, samo da ni česen, bi rekel, čeprav je česen od hudirja dober antibiotik ...

[film/movie] John Huston - Asphalt Jungle (1950)

V toku snemanja je nekdo opazil, da za Normo Jane morda njeno ime ni najboljša popotnica do uresničitve ameriškega sna. Zato je spremenila podobo nepomembnega dokumenta pred očmi javnosti in postala tisto, po čemer je poznana še danes, z diamanti in JFK-jem in vetrom pod krilom vred - Marilyn Monroe. Po drugi strani pa prav tako drži, da v svojevrstnem filmskem mejniku, filmu Asfaltna džungla Johna Hustona iz leta 1950, otročje ljubka svetlolaska ne igra nobene vidnejše vloge in tudi s tistimi kritiki, ki pravijo, da je že tukaj razviden njen potencial, se ne morem prav dobro strinjati. Resda je njena podoba na platnu blagodejna, celo diskretno erotična, nemara rahlo ugankarska, a so gibljive slike usrediščene na skromnejšo mimiko igre pred kamero in ne na t.i. "filmani teater", kar je ena glavnih razvojnih in siceršnjih odlik Hustonovega opusa nasploh. Brez grobosti do Marilyn torej, pričujočega filma vsekakor ne kvari.

Zgledno emblematično film-noir prezenco nam nudita Sterling Hayden in Louis Calhern. S ponotranjeno mrakobnostjo sleherni od njiju ravna na sebi lasten, minimalističen dotik.

Hayden igra navidez brezčutnega pretepača, človeka pač, ki na ženske ne trza, zato pa one često trzajo nanj. Venomer brez ficka, abonent konjskih stavnic, pohajkuje naokoli z nostalgičnim pelin-nasmeškom ali pa kar s trdim zidovjem obraznih mišic, zazrtim v spomin na ljubega tekaškega konja iz mladih dni. Zastran nostalgije samo to: je vseprisotna, a se udejstvuje približno na način, na kakršnega poleg obcestne svetilke živijo drobne sence nočnih živali - torej: obstaja, a ni da bi se s tem posebej ukvarjal, dokler prst režiserja ne zaukaže tako.

Louis Calhern, druga plat medalje, je premožen snob, ki se peča z izmečki izključno zaradi posla in s policisti izključno zaradi podkupovanja ter leporečenja, z ženskami zaradi ljubkovanja - morajo biti seveda veliko mlajše in navezane na tovrstne plišaste dedke s cigarami in zlatnino - potem je tu še nekakšna bolna žena, ki ga v redkih izustih preteklosti spomni na utečeno pomeščanjeno moralo, glavna pozornost pa gre umazanemu poslu, ki se nakazuje kot lahek, hiter denar, skratka, popolna dvojnost morale na poti k samouresničitvi. Še bolj tradicionalen karakter torej, ki mu Calhern doda ščepec izmuzljive pretkanosti - to navidez betonsko prevejanost pa nato uspešno obleče čez primarno negotovost ter pomanjkanje samozavesti dedca, ki vihti pesti in malo govori.

Jean Hagen v vlogi morda edine prave ženske protagonistke obstaja v nujni navezavi z glavnim mikastežem, Dixom Henleyjem (ikonični Sterling Hayden, pa če bi tudi bil Alan Ladd ali še kdo z nizkimi polglasnimi stavki ... ), obstaja kakor brez vsake čustvene diplomacije navezana negovalka, nobenih razlogov ne spoznamo, razen onega površnega, da sta se spoznala v neki kockarski beznici, kjer je ona dobivala, on pa izgubljal. Ženska, ki ne uraduje z voljo usodnega pomežika Veronice Lake, niti ne poseduje poskočnih, neskončnih, odmerjeno golih stegen Rite Hayworth, pa vendar ženska, ki je svetloba ugaslega kadra in poosebljeno zaupanje, skozi katerega nam lahko spregovori Dix, glavni vezni lik, čeravno morda ne glavni nosilec dejanja.

V pozneje mnogokrat posnemani (Topkapi Julesa Dassina je že en tak primer, dobrih deset let kasneje) celuloidni logiki zločina, vštric z načrtovanjem, hladnim in židanovoljnim veleumom kriminalnega dejanja (ki premore nemški priimek in naglas, leta 1950 kakopak) ter ostalimi, zvesto uslužnimi in nedosegljivo spretnimi, a človeškimi liki se zdi zgodba sicer, gledano od tu in zdaj, črnobela, ampak navzlic tej premišljeni strukturi ostaja filmu nekaj tistega, kar ni stvar moderne filmske tehnike ali igre. Ostaja mu dialog brez napihnjene nervoze, ostaja mu obraz in za njim ideja osebnosti, ostaja mu navsezadnje antispektakel v žanru, ki časti barvitost chiaroscura in zahodni zen izraza. Teh stvari ne bi mogle izboljšati boljše igralske šole, tehnično bolj dovršene kamere ali specialni učinki (tudi glasbe, na primer, je v filmu izredno malo, značilno za film-noir, ki se spopada s tišino in izolacijo oseb), ker so same na sebi pojem za neodvisno filozofijo sedme umetnosti.