Kaja Draksler je mlada slovenska jazz (bog nas varuj predalov in regalov) pianistka, ki se očitno - in očigledno vzajemno - dobro znajde s svojimi sobrati bardi, Kristijanom Kranjčanom na bobnih (impresivni pretrgano ritmični uvod s Siberian Bear Take 1), Goranom Krmacem na tubi (opazno burkaško upravljanje z omenjenim glasbilom) in Georgem Dumitriujem na kitari (zenovska prezenca skandinavskega Terje Rypdal zvoka s čisto avtorskimi dodatki, ki zvenijo zgolj iz kitare in se spretno zadržijo v introvertirani drži igralca). Ko je govora spet o ženskah, nova plošča Acropolis Quarteta, kot se dosedaj našteti muzikantje zadružno oklicujejo, ne bi mogla biti to, kar je (predvsem v živo) brez milo-spogledljivo-skrivnostno-zgoščene turške pevke, prav tako mlade Sanem Kalfa, po rodu iz Trabzona ob Črnem morju (in to ni podatek za odmet). Ob njenih zaokrenjenih pogledih in Kajinih smehljajih se energija ansambla gradi na poseben način, kar pripomore, da se lahko koncert spremlja z nekaj jedrnih odrskih prezenc. Mogoče je na moški strani edini ustrezni protipol (v glasbenem smislu seveda vsi, da ne bo pomote) odrski izraznosti ženskega dua prav Kranjčan, ko diskretno izvablja svojo odmerjeno poskočnost iz zvoka baterije. Ocena koncerta je prav gotovo ena najboljših v zadnjem času, predvsem po dokaj neuigrani in zadržani malijski godbi (drugače izvrstni Afel Bocoum) ob samem koncu oktobra, je pa zavoljo prezaposlenosti pisuna skopa in nedovršena kot že mnogokrat. V bistvu je le srčno vabilo, da si koncert Acropolis Quarteta s Sanem Kalfa ogledate in obušesite tudi sami. Glavno, kar je treba zašpiliti na koncu te miniaturne klobasice tekstovne, je, da so glede na svojo mladost ti glasbeniki uprizorili pravzaprav kar neverjeten jazzovski koncert. Klub CD se raduje.
Srh, koreografija Matjaž Farič, glasba Milko Lazar, plešejo Rosana, Manca, Ana, Mateja in Kaja. Mislim, nekaj poudarkov te plesne predstave je tako prismuknjenih in tako bistro izumiteljskih (no, tega spričo svoje neizkušenosti ne morem zatrdno reči), da človeka kar prešine dodatna bencinska infuzija za ... kar koli pač želi početi v naslednjih urah, dneh. Glasba Milka Lazarja, ki kot vodja tolkalnega sestava v ozadju odra Linhartove dvorane tudi v živo sodeluje in korespondira s tvarino, je mestoma morda Glassovska, mestoma poskočna po Šostakovičevo, mestoma zategla kot kakšen Ligeti, ampak se vseskozi prevejano dobro izmika vsem tovrstnim določnicam, čeprav bi jim lahko v isti sapi mirne volje podlegla. Maestro deluje kot zanesljiva odrska instanca iz ozadja, na neviden način kot nekakšen steber usredišča dogajanje. Plesalke dodobra izpovejo svoje plesne korpuse, vsaka seveda v svojem gibalnem idiolektu, spet sem bil (to si lahko privoščim) nadvse zavzeto občudujoče razpoložen do živalske natančnosti Kaje, potem zmeden nad silno urnostjo Rosane, nad njenim domala pajkovskim zviranjem, ki pride najbolje do izraza (pravzaprav) v skoraj statičnih scenah (ki jih ni veliko) ... Potem je tu anatomsko čudo, proporcionalna vitruvijskost svetlolaske (ne vem, katera je katera po imenu, naj mi Jupiter oprosti), posebno šokantna v pojavnosti golega hrbta, in prikupna, a ostra razpršenost temnolaske (in njen neprestani vzgib, izhajajoč iz gibanja lasne kite) - ter seveda posebna meditativna karizma ognjeglave Mateje. Nekateri deli predolgi, posebno od pojava lutk dalje, deli z lutkami morda še premalo natančni in obenem preveč neposredno povedni, a vendar je celota ubrala zanimivo in intrigantno, pikantno trajektorijo do gledalca. Za globljo analizo mi bo tudi na tej strani tokratnega zapisa namerno zmanjkalo časa, ampak tudi ta predstava, čeravno ne tako zelo zgoščena ali celo iz enega zamaha kot zgoraj opisani koncert, si zasluži pretanjene pozornosti - in njen koreograf velikega hvala.
