[predstava/performance] Vladimir Stojsavljević - Tri elizabetinske tragedije, Prepovedano gledališče (r.: Dragan Živadinov) (1.del)

Česa vsega si človek ne more zamisliti. Gromozanske množice pred visokimi zelenimi železnimi palisadami Gospodarskega razstavišča. Režiserja in igralca obenem, teleloga in še kaj, kako prisega, da smo/ste vsi naši, ki ste tukaj (in nihče ni kriv, da je šlo ven petsto kart za prostor z vsega dvesto sedeži). Ki se, vzhičen od tolikšnega navala, domala klanja množici, čeprav je vedel, da jih bo toliko, toliko preveč. Predstava nima ponovitve, je pisalo v občilih - ampak za nas je bila, nocoj, predstava uprizorjena še enkrat, in sicer takoj po izvedbi.
Tako sem mislil in nič nisem psoval časovnega zamika, ker sem ekspert v primeru kako zapraviti dve uri odvečnega časa. Ne bi pisal naprej, če se ne bi po tanki vrvi za perilo vmes prikradel ampak.
Ergo: Ampak ko so razdelili karte za takojšnjo reprizo, so se, že krepko poklapani, obrisani pod nosom zatekli v bližnje lokale ... Ostalo nas je šest ali sedem voljnih, ki smo še vedno upirali oči proti dolgi masi asfalta, ki je vodila do vhodnih vrat velike hale. Konstantno z mobilno opeko v roki je kartmojster končno izdavil: "Mah, pejte. Poskusite srečo. Baje še oni, k so že noter, nimajo kje stat."
Skratka, takole, za floretovo ost, pa nisem še nikdar prišel gledat kake predstave. Prvi plus. Sedel sem v tako čudni grapi med dvema vrstama stolov, da sem imel pravcato plesno ogrevanje, ko sem z očmi preklapljal med oddelki prizorišča. Drugi plus. Ponarejen občutek upravljanja z recepcijo, a komu mar.

PREDSTAVA::
Kako odmeva. Prvič slišim, da zvok v kaki gledališki predstavi tako nosi (in je veliko časa spričo tega tudi nerazumljiv, kot bi ga torzija oddaljenosti odvijala proč, jakost ali šepet, vseeno). Otroško majhnega sem se počutil, gotovo ne le zato, ker sem prvič prisostvoval kaki tovrstni predstavi. Orkester je začenjal s prologom, ki se ga ne bi sramoval sam Hilliard (v vokalnem ekvivalentu) v kaki kölnski katedrali. Da se ve ter izve, kje smo. Potem vsi občutki naenkrat. Mehaničnost gibanja, stalna katahrezična referenčna daljica med projekcijami in tekstom, govorjenim zelo razločno, zelo gledališko. Očitek, da nekateri počno nekaj z nogami in rokami, drugi se jih branijo in živijo v drugih naselitvenih conah. To ni več očitek, vsaj po nekaj minutah ne. Scena je konstrukt, ki bi lahko bil toliko stvari, kolikor gre mikrokaset med Zemljo in Sonce. Saj res, kamera z nekim varnostno barvno lestvico spremlja dogajanje iz centra in od strani. Projektor se na tračnem organizmu pomika in prestavlja AutoCAD izrisane rotirajoče se mehanokrožnice po zadnji steni, ki ni več stena, ko se začne predstava.
Danes sem se pletel okrog tega, kar se mi je ponoči sanjalo o tej predstavi. O enkratnosti dogodka, ki je vzpostavljena v spretno načrtovanem izostanku naključja. Malček soli na trdno izjavo iz samega sebe, da je to nekaj, česar še nisem videl in kar bi rad zelo kmalu preizkusil. Kdo dela z velikimi, zakaj veliki z majhnimi delajo velike? Kot Jordan in Chicago Bullsi devetdesetih? Kot Taras Kermauner in novorevijaši? "Huh, beats me".
Naposled sem vesel, da je takšno gledališče tako blizu mene. Ker mi daje neznane začimbe na mojo dnevni miselni krožnik, tisti iz postane menze preteklega.

[predstava/performance] ad1 --> Bertolt Brecht: Ukrep (r.: Sebastjan Horvat, i.: EKG); Matjaž Farič: Odpotovani (En partage)

Torej, razjasnimo meglovitosti na začetku. V četrtek sem zamudil prvi del predstavnega sklopa Ukaz/Ukrep, ki ga je v ljubljanski Stari elektrarni pripravil dvojec ustvarjalcev, prvega koreograf Matjaž Farič, drugega gledališki režiser Sebastjan Horvat, v obeh polih stvaritve pa mesto glavnih agentov nosijo plesalci sveže skupine En Knap Group ali krajše - EKG. Zamudil sem torej Faričev del, po pričevanjih bolj plesno naravnan in po gledališkem listu sodeč je valovanje povzročal namensko nepripovedno usmerjen ples.
Kar pa se tiče Horvatovega dela ... Projicirano besedilo Brechtovega prepovedanega komada se v prevojih in zastankih kot virtualni grafit izpisuje na zadnjo steno. Nedomiselnost ne moti, ker se ujema s tistim, kar vidimo v nadaljevanju, izrabljanju in preobrazbi materialov, ki jih ljudje oblačimo nase, v zgovorni politični momentum. Da ne bom klasično nič-več-kot-le opisoval, plesalci EKG so me precej navdušili z njihovo fizično pojavnostjo, skupina je očitno tvorjena v nekem pretkanem kontrastu oblik in sinestetičnih sposobnosti premikanja publike. V glavnem, ne bi govorili o vsebini predstave, nismo tu zaradi pokvarjenosti --> poigravanje in obračanje simbolov na delno abstraktni ravni je že precej dlje od zadnjega učnega komada, ki ga je na svet spravil Sebastjan Horvat. Zato je vse skupaj tudi veliko bolj všečno, okej, sovisnost je šla žvižgat rakovicam nekje po prvi četrtini, ampak se je obdržala nad vodo, izplavala z energično rdečo Turkinjo, po preprogi cepetaje. Zakaj s o potrebovali fizično nagoto? Zato, da je material izpadel nepomemben? To se je zgodilo že prej. In še nekaj takih podvprašanj, za katere zdaj ne najdem časa.
V petek sem se naslonil na os kolesa in se priguncal do Plesnega teatra Ljubljana, kjer so številčni francoski plesalci skupine Coline s koreografskim deležem Matjaža Fariča uprizorili relativno kratko, povsem eksperimentalno plesno osredotočeno predstavo. Cikal sem, ko sem se po dolgem času znašel v okolju, kjer nisem svoje biti posiljeval s pričakovanji, niti plesalci niso tega niti v najmanjši meri sprožali v meni. V neki nenavezanosti na čas so se postavljali pokonci v stebre luči, v stebre ali kvadrate, in izgledali so neobremenjeni s svojo povednostjo, ne tako zelo v tistem svetu, ki se ga da skompletirati v kaj tretjega in ni nujno vezan na ples. Njihovi obrazi so sijali, izžemali so se v znoju, objemali v skupnem hotenju. Pri nekaterih bi si res želel več fizične prisotnosti, ker so se vmes občasno vzredile lahke segregacije prezence. Drugače pa so jim dobro pripomogle razpostavljene profilne luči, stalno sem seveda pričakoval, da se bo ena plesalka, ki je sedela v avditoriju, priključila dogajanju znatneje kot samo z nekaj baskovskimi stavki, iz katerih so vrh vsega še malo norcev obrili. Navzlic dovršenosti v majhnosti sem na koncu pomislil - govorili so v semantično dokaj osvobojenih telesnih premikih, a če bi imeli še svoj temelj in svoj cilj v klasičnem smislu, bi to poslabšalo ali oplemenitilo izid?
Konec aprila in začetek maja bosta očitno spet namenjena plesnim (per)mutacijam misli.

[predstava/performance] W. Shakespeare - Tit Andronik (r.: Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana)

Preprosto treba se je sušiti, kot po Conradovem Srcu teme, kot po Angelskem srcu Mickeyja Rourkea, kot po zelenem srcu nadležnega Johna Carpenterja. Takrat se mora môra izpremeniti. Prepoln sem še vtisov, obojih, oberoč držeč se za črke in pisalo. Več v nekaj dneh.
EDIT: Alora, zdaj sem priblizno prespal vso doživljajsko ceremonijo. Zdaj lahko povem kaj več, a še vedno ne preveč, da boste sploh šli gledat ... Sicer pa je vseeno, pri predloženi predstavi veš, kaj se bo zgodilo (saj Shakespeara res vsi poznamo, mhm), ali ni ti prihranjena nobena podrobnost iz življenja trenutkov, razposajenih - na odru.
Godba, skupspravljena od Alda Kumarja, daje ciklični podton dogajanju, ki vmes hvalabogu krene drugam, se vrača, na novo zapira in razpira s prikritim mojstrstvom režije. To je sploh eden najbolj prikritih, pos festum kronanih vtisov s te predstave. Drugo je gotovo, kako prvič v ta zvok himnične gotske spevnosti svoj glas zaseje Jernej Šugman, igraje glavnega protagonista tragedije, rimskega vojskovodjo Tita Andronika. Kot bi bil od zmeraj tam, v tistem golem svetu z enimi vrati in ogromno krvi. Kri nasploh preide v polje dostikrat predvidljive estetike - malo je nerodno, recimo, poigravanje z merjaščevim kožuhom nad truplom Bassiana, a samo dotlej, ko je izdvojeno iz toka dogajanja, ko uspeš za nekaj sekund pogledati nazaj v resničnost. Predstava namreč gradi na tem, da te v povečani viskoznosti posrka med svoje grozljive razsežnosti. Še sam ne veš, kdaj se valjaš v mesnatih poljubih, ki so bolj trganje jezika; v krepkih božanjih, ki so bolj krvavo otipavanje z odrezanimi udi - naj ne nadaljujem. Torej, temeljno vprašanje - kako se ta bolezenska klecavost sprevrže v smisel? Po eni strani, z znatnim vnosom komike, toda ta ne nazdravlja pijanemu režanju vsevprek, ampak blaži rane, četudi navzven to sploh ni njen namen. Prihaja v najbolj srednjeveških prizorih mučenja in ga sočasno podaljšuje in zanika. Treba pa je omeniti tudi mestoma neulovljivo osebnostno raven glavnih nosilcev dogajanja, kar je, v metajeziku povedano, lep poklon navzočih igralcev igralski ter gledališki umetnosti. Zaradi takšnega zganjanja duhov se splača iztrgati iz droba desetino mesečnega zaslužka (ker smo ravno v času velikih delavskih demonstracij in recesije). Kaj pa bi na to rekel stavkajoči na pločniku?