[predstava/performance] W. Shakespeare - Tit Andronik (r.: Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana)

Preprosto treba se je sušiti, kot po Conradovem Srcu teme, kot po Angelskem srcu Mickeyja Rourkea, kot po zelenem srcu nadležnega Johna Carpenterja. Takrat se mora môra izpremeniti. Prepoln sem še vtisov, obojih, oberoč držeč se za črke in pisalo. Več v nekaj dneh.
EDIT: Alora, zdaj sem priblizno prespal vso doživljajsko ceremonijo. Zdaj lahko povem kaj več, a še vedno ne preveč, da boste sploh šli gledat ... Sicer pa je vseeno, pri predloženi predstavi veš, kaj se bo zgodilo (saj Shakespeara res vsi poznamo, mhm), ali ni ti prihranjena nobena podrobnost iz življenja trenutkov, razposajenih - na odru.
Godba, skupspravljena od Alda Kumarja, daje ciklični podton dogajanju, ki vmes hvalabogu krene drugam, se vrača, na novo zapira in razpira s prikritim mojstrstvom režije. To je sploh eden najbolj prikritih, pos festum kronanih vtisov s te predstave. Drugo je gotovo, kako prvič v ta zvok himnične gotske spevnosti svoj glas zaseje Jernej Šugman, igraje glavnega protagonista tragedije, rimskega vojskovodjo Tita Andronika. Kot bi bil od zmeraj tam, v tistem golem svetu z enimi vrati in ogromno krvi. Kri nasploh preide v polje dostikrat predvidljive estetike - malo je nerodno, recimo, poigravanje z merjaščevim kožuhom nad truplom Bassiana, a samo dotlej, ko je izdvojeno iz toka dogajanja, ko uspeš za nekaj sekund pogledati nazaj v resničnost. Predstava namreč gradi na tem, da te v povečani viskoznosti posrka med svoje grozljive razsežnosti. Še sam ne veš, kdaj se valjaš v mesnatih poljubih, ki so bolj trganje jezika; v krepkih božanjih, ki so bolj krvavo otipavanje z odrezanimi udi - naj ne nadaljujem. Torej, temeljno vprašanje - kako se ta bolezenska klecavost sprevrže v smisel? Po eni strani, z znatnim vnosom komike, toda ta ne nazdravlja pijanemu režanju vsevprek, ampak blaži rane, četudi navzven to sploh ni njen namen. Prihaja v najbolj srednjeveških prizorih mučenja in ga sočasno podaljšuje in zanika. Treba pa je omeniti tudi mestoma neulovljivo osebnostno raven glavnih nosilcev dogajanja, kar je, v metajeziku povedano, lep poklon navzočih igralcev igralski ter gledališki umetnosti. Zaradi takšnega zganjanja duhov se splača iztrgati iz droba desetino mesečnega zaslužka (ker smo ravno v času velikih delavskih demonstracij in recesije). Kaj pa bi na to rekel stavkajoči na pločniku?