Ferus je imel svoj repertoar na ponedeljkovem
Trnfest večeru takorekoč že vnaprej improvizacijsko izdelan, kot vsak moder ciganski umetnik, samo da sem prvi del njegovega koncerta, žal (ali?), zamudil in sem pregrešno izpustil vsakršno ogrevanje pred končnim disko-džumbusom. Seveda, "Ferus King" ali "Ferus kralj" je toliko izkušen, da se vmes, ko komadi preletavajo od svojih hitrih marš salv do ubijalskih otožnosti za ob petih zjutraj, poigrava tako s svojimi lastnimi muzikantskimi sposobnostmi kot tudi s spodbujanjem članov svojega tokratnega ansambla, naj se izkažejo in pokažejo. Tega seveda
Orkestru Džambo Aguševi iz Strumice ni bilo treba dvakrat reči. Mojstri trobilci se lahko namreč že dlje časa pohvalijo z eno najbolj prodornih mladih zasedb, kar se tiče "trubaške" glasbe. Seveda, mnogi stanovalci Trnovega so bili kar židane volje, ko se je tik po deseti uri končala predirna "balkanijada", zagotovo pa bi nekaterim prijalo poslušati še dlje - predvsem pa bi nam (upam, da nas je obilo) zelo ustrezala nekako takšna ureditev prizoriščnega reliefa, kot jo premorejo ljubljanske Križanke, torej, da bi bila sprednja platforma prostor za zaukazani plesni momentum. Tako!
Ker "gypsy brass band" glasba ni za ušesa in oči niti malo tistega miru, kot so zanju razni poletni DJ mojstri, ko včasih bolj in včasih manj prizadeto spuščajo mikse s svojih prstkov - Ferus Mustafov ima, tako kot vse romske legende z njegovega konca (Šaban R.I.P.), prirojen čut za križarjenje po okusih publike. Znotraj svojega, jasno. Od spregledane ljubezni do udrihanja vojne in spet nazaj, klasika, nič novega, nič zategnjenega. Morda bi lahko najbolj kot pomanjkljivost izpostavil ozvočenje, ki je pustilo preveč prebijanja nekaterim srednjim in visokim tonom trobil (inu pihal) - pa sem stal še sorazmerno v zadnjem delu publike, tik za mešalno mizo. Na koncu si je bilo moč osušiti denarnico za borne solde in z njim kupiti dvojni paket - zgoščenko z zbirko hitov in DVD s posnetkom nekega malo bolj obskurnega koncerta z zasedbo "
Ogneni momćinja". Pa seveda tudi kaj od "Aguševijev". Naslovnica Ferusove kompilacije leži pod pričujočim tekstom.
Še samemu sebi se čudim, kako sem lahko v isti članek uvrstil dve v značaju zvoka tako narazen postavljeni glasbeni entiteti, kot sta Ferus Mustafov in Rolf Lislevand. Ampak koncerta sem poslušal v roku dveh zaporednih dni, zato se bodo morda medsebojno oplajale tudi kakšne zvočne emocije, in tako naj bo zaenkrat dosti razlage.
Rolf Lislevand, visok in postaven, za Norvežana nenavadno zagorel (živi v Veroni, že veliko let) raziskovalec srednjeveške in renesančne glasbe, je na Festivalu stare glasbe Radovljica nastopil prvič pred natanko dvema letoma - resda takrat nisem pisal o njegovem koncertu, morda tudi zato ne, ker ni bil tako intimno prodoren kot tokratni. Sem pa pisal o njegovi zadnji plošči, Nuove Musiche, italijanski avantgardni glasbi 16. in 17. stoletja. Taisti album je ostal v programskem listu zapisan kot Rolfova zadnja uradna studijska stvaritev tudi včeraj - a mi je priljudni gospod po dogodku zagotovil, da septembra prihaja na plano njegov novi studijski album pri znani založbi ECM (kjer je izšel tudi trenutno aktualni). Na njem naj bi se nahajalo precej skladb s tokratnega koncerta, katerim pa so se na izvedensko vešč način dopletle tudi note in improvizacije na skladbe s starega repertoarja, slišanega v nekoliko večji zasedbeni moči že pred dvema letoma.
H koncertu samemu - na odru grajske sobane, prikladno pridušenim z nevpadljivo preprogo, se je že spočetka bohotilo sedem nenavadno estetskih instrumentov iz obdobja nekje med 15. in 18. stoletjem, zvečine so bile to italijanske baročne kitare, renesančne lutnje, med drugim velika basovska teorba in manjša vihuela da mano (Španija), vsa glasbila že v negibnem spoznavanju in aklimatizaciji. Njihove strune so, kot je Lislevand vmes večkrat poudaril, narejene iz živalskih prebavil, pač občutljivega organskega tkiva, in se na svoj način odzivajo na razmere v prostoru, najbolj seveda na temperaturo in vlago. In zato se igrajo samo z blazinicami prstov, na neš veliko zadovoljstvo.
Thor-Harald Johnsen je Rolfov učenec in njuna posebna interakcija je opazna že od prvih vzajemnih not, pozneje se še silneje razraste (in razsrdi!) pri španskih kanonih (in kanónih!), najlepše pa se demonstrira, kadar eden od njiju igra in drugi čaka ali pravkar diskretno uglašuje glasbilo, prvi pa ga pozorno spremlja na njemu lasten način. Rolf s povešeno čeljustjo in Thor-Harald z uglajenim meniškim zasukom vratu. Tolikšno predanost soigralcu je bilo doslej na takšnih koncertih redko zaslediti, čeprav dvojina že sama po sebi narekuje neko nejasno mečevanje moči in posluha. Če spet primerjam koncert z onim izpred dveh let, so tokrat lutnje zvenele bolj ubrano (tudi zato, ker se v tej komornosti vsakršna razhajanja v intonaciji takoj razkrinkajo) in bolj premišljeno polnile prostor z zvokom. Kar pa se tiče obeh glasbenikov... Na pravih mestih sta spustila pogled z not in jim dala prosto pot, dasiravno nista posegala po enostavnih kompozicijah. Kar se je začelo kot popularno ubiranje durovskih izletov izven
partiture, se je končalo s čustveno, na nož odmerjeno interpretacijo starih skladateljev (drznem si reči, da se je bolje obneslo pri Italijanih), ki se je obenem vedno bolj držala zvoka svojega časa in sočasno zahajala v kolektivni spomin poznejših generacij ustvarjalcev. Vsekakor za včerajšnji dosežek, ko se je obema akterjema na koncu tudi (čeprav vseskozi po skandinavsko rahlo) na obrazu poznalo, koliko jima je uspelo - in koliko ne, ni dovolj beseda, treba bo spet poseči po cedejki Nuove Musiche (z Ariano Savall, da dobi tvarina še zadnji lesk, človeški glas), zagotovo pa tudi, o tem zaenkrat ni dvoma, po novem Rolfovem albumu, ki ga pričakujemo jeseni.
