[predstava/performance] Časopis, na oder! - EG Glej

Študentje AGRFT, ostali - in krovni organizator: S. Horvat. Očitno se stvari, pri katerih ima kakšno besedo, nikakor ne izplača zamuditi. Dovolj o njem.
Ta ocena danes bo veliko bolj osebno naravnana kot sicer, ker se je takemu postopanju po sili razmer težko izogniti. Ne vem, kdaj sem nazadnje gledal svoje sošolce, kako briljirajo na odru, pa da sem jih dejansko lahko spremljal izza četrte stene.
Najprej so me z izjemno mogočno fizično energijo iztirili igralci v režiji Nike Melink (se počutim kot Blaž Lukan, ne verjemite mi), ker je bilo očitno, da mi nekaj prikrivajo, nekaj strašansko pomembnega, česar se ne da pokazati, lahko se samo zariše steza. Malo psihotičen sem bil morda zaradi popoldanskega branja Šolohova in Zamjatina, ampak bi po mojem tudi s tem primanjkljajem učinkovalo. Odgovori na nekaj bistvenih vprašanj, kot bi se približno glasil naslov njene produkcije, niso bili klasični preskok, torej postavljanje novih vprašanj. Odgovori so se orisali, izpisali, lizaje dokopali do svojih komolcev. Glasovni razpored zmešnjave iz ozadja je samo še povzdignil norost iz ospredja, prepletanje novičništva, rutine, vsakdanjika, radia, vedenja, nagona in dihanja, neločljiva spojina, grozljivo prisotna sredi sveta. Nekaj telesnih nerodnosti se lahko zaradi tega kratkomalo odpusti.
Nuša Komplet gradi svojo točko na sebi. Kar bi bilo zabavno in upravičeno, če ne bi bilo tako odmaskirano jasno. V bistvu je bilo lepo, da so njeni prijatelji, vsi očitno neigralski tipi (kar je bilo v nemalo izsečkih prav sijajno!), podali nov zalet odru, energijo normalnosti, bit domačnosti. To je bilo res vredno omembe. Za to, da je na koncu "party", ki je čudaška alegorija nespametne lenobe odraščajočih, pa ni primernega razloga. Na žalost.
Yulia Roschina je na začetku imenitno zmedla percepcijo geometrično razpostavljenih jabolk, ki so bila (na tleh) najprej osvetljena v nekakšnem konkavnem pravokotniku, potem pa v splošni luči - in nazaj v medlem pravokotniku. Edina igralka na odru je lahko zadržala gostoto dogajanja s svojo posebno lepoto, igralec, ki se je z njo sporazumeval preko mikrofona, je polagoma dodajal globino njunemu razmerju. Vzporedno z odtekanjem časa v nevidnem ljubezenskem dialogu je on izgubljala svojo privlačnost, dobila izraz deklice in spet postala ženska. Odlični scenski efekt na koncu je tako postavil odločno ločilo na dosežek.
Na koncu, genialni klicaj na vse skupaj. Solo performans dramaturga Andraža Golca, ki je v samih samcatih škorenjcih (drugače oblečen normalno, da ne bo zablod) na primeru gručice jabolk (ostalih od prejšnje točke) razložil zadrego zdajšnjega Janeza, ki ne ve, kaj početi z vso ekonomijo in kako se znajti sam s svojim materialom. Tekst niti malo zafiksiran, ampak tako intimno duhovit, sproščeno montypythonovski, bizaren, hudo nevaren, da je publiko očigledno pošteno izčrpal in ji pustil le še roke za huronske salve odobravanja.

Da ne bom postal predolg: strašansko sem ponosen, danes, na svoje razredne kamerade, pravzaprav me jih je kar malo strah, ker se mi zdi, da se njihov ogenj šele prižiga, moj pa že ugaša. Vedno je prisoten nek svinjebradi egoizem, ki pa se ga zdaj otresam, pred spancem skušam pozabiti nanj, ker je bilo nenadomestljivo videti tako dobro omnibus celoto, da sem zgolj srečen - in ne zavisten.

[koncert/concert] Nuru Kane & Andy Palacio; Križanke, Ljubljana, SLO

Kar vesel sem, da sem si danes privoščil prepovedani izlet v ljubljanske Križanke, ko bi se moral (zaradi enormnega zaostanka) že zdavnaj začeti guliti filozofijo umetnosti za jutrišnji izpit. A to je zgolj razlaga konteksta in energije.
Torej, zdaj sem nazaj, nekaj na hitro. Najprej smo videli in slišali senegalskega kitarista Nuru-ja Kane-ja z njegovo skupino Bayefall Gnawa. Škoda, da zaradi vize enega člana skupine, sicer Alžirca, niso mogli spraviti v Slovenijo. Glavni akter je imel zanimiv nastop, kotrljavo angleščino, ampak veliko smisla za privlak publike. Drugače sta bila na stotinke navdušujoča tudi bobnar iz ozadja in nekako magrebsko izgledajoči plešoči tolkalist, Nurujeva desna roka/stran. Lutnjar na njegovi levi je včasih prezrl monitor in zgrešil četrtinko tona pri petju, drugače pa ni pretirano motil sinusoide zvoka.
Andy Palacio je s svojo zasedbo The Garrifuna Collective (vsi, vključno z njim, so pripadniki ljudstva Garrifuna, lociranega v Belizeju, Centralna Amerika) ponudil malo bolj izčiščeno, sozvočno precej bolj natančno ukrojeno glasbeno tkanje, ali če ne bi na plano privlekel svojega srčevega kralja, 79-letnega pevca "parrande", ki je izgledal, kot bi ga povlekli iz klonirnice Ibrahimov Ferrerjev, Compayjev Segundov in takenakih - bi se mu malo slabše pisalo. Ali pa sem bil samo jaz pretirano utrujen in moker od želja.
Glasbeniki, oboji, posebno osrednja lika, so tolikokrat (preveč!) dajali vedeti, da jih moti neka čudna psihoza v komunikaciji s publiko, da so tudi sami malce nezadovoljni s svojo izvedbo, da se je to v tistih trenutkih skoraj brez zamika preneslo na publiko. Bayefall Gnawi je manjkal še en instrumentalist, da bi bil zvok res obilen, Andyju večji izkoristek hudičevo spretnega solo kitarista in malo tudi tolkalskega odreda.
Plesalo se je obilno. Neredko tudi rašplasto, tu in tam komu se je uspelo prepustiti predvsem Kanejevemu transiranju, marsikako dete si je do obnemoglega izmasiralo mišice na nogah. Preostali smo se gibali letom in interesu primerno. Ampak zanimivo, da je kratkih stikov polna Kanejeva godba bolje razgrela ozračje. Mogoče zaradi srečno postavljenega vrstnega reda. Kdo ve, jaz se samo sprašujem, če etno lahko ostane sam svoj, ne da bi začel izgubljati na zanimivosti?

[koncert/concert] Križanke, SLO - Jan Garbarek Group

9. maj 2007, 21. ura, konec pol ure pred obličjem polnoči:

Nisem vedel, da bo na desni Trilok Gurtu s svojo tolkalistično ropotarnico navdiha, nisem si predstavljal, da bo navidezno ploščato misleči prijazni mrožek za klaviaturami napravil čudež v nizkih klavirskih tonih, strunah, spiralno ovitih v tisto čembalsko godaliko, nisem niti mogel vedeti, da se je kontrabasist znašel v bolnici in da ga je nadomestil neki drugi, "kukr de" nadomestni pleško s posebnim, ritardando ritmom gibanja, nisem vedel, da bo Jan igral, kot da je to edina stvar, ki jo sploh zna pod božjim soncem, in ne da bi sploh pokazal, da je njegovo ime stalo v velikem fontu na plakatih...

Glede koncerta. Neugnani, neutrudni Indijec je grmel po svojem orodju, inkasantsko oblečeni vskočni člen je namrmral in razmastil nekaj gajstnih groove podlag, črnobeli pritiskalec tipk je, preden sem kaj opazil, zatisnil moje oči od čistega občudovanja pošastno močnih melodij v solo odlomkih. Jan je bil Zaratustra, ki je prišel nazaj med ljudi in bi mogoče rad nekaj povedal, pa to po kapljicah dekantira v naše retorte. Sedel sem v nekako dobri družbi, za sabo in predvsem na desni je bilo čutiti veliko volje, veliko lagodnega sodelovanja, vsaj od takrat, ko so fantje muzikantje dokončno blagovolili raztrgati zategnjeno zbranost in salonsko poslušanje... Potem je šlo pa samo še navzgor.

Jebiga, že tako mi slovenščina dela probleme, v angleščini mnenja pacati, pa še tako nestrokovne furije klanfati ob dveh zjutraj... Ni šans.

Spodnji plakat objavljam samo zato, ker je bila načrtovana zasedba točno taka, v meso d'jana z izjemo poškodovanega basista, namesto katerega je igral Jan Daniel. Hudika!

[film/movie] Florian Henckel von Donnersmarck - Das Leben der Anderen

Letnik 2006. Dvajseta obletnica Černobila. Obletnica mnogih reči, kot je vsako leto presunljiva obletnica tega, da na spregled še ni konca sveta. Hudič frdamani.
Kakorkoli - pričujoči nemški film postavlja mnogo spomenikov. Nekaj tudi takih, ki bi lahko porušili Leninov mavzolej, vsaj če bi prišli v roke nevednemu težkokategornemu govedu. Postrani se malček romantično norčuje iz vzhodnonemške ureditve med 2. sv. vojno in padcem berlinskega zidu. Rahlo direktno ječi pod jarmom ljubezni in po-želenja. Prav po žensko noseč od dobrega scenarija na nekaterih ključnih mestih pade pod križem, nekako toliko pogosto, kot je to počel oni sporni mizar iz Nazareta. Ne morem pa si kaj, da ne bi po koncu imel malo trdega zaradi melanholične igralke; njenega tipa, rahlo bledega "undercover" dramatika; potem nadalje zaradi pritlikavega kujona, ki na kar dovolj bizaren način menjuje razpoloženje, seveda na mikro ravni; zavoljo preočitnega ministra za kulturo in nekaj drugih počasnih zmenetov pa idealni ambient pade.
Žal mi je za tistih nekaj škrbin, ki odpirajo možnosti. In nemški film zadnje čase sploh ni slab, kar se mene tiče in kar se od mene videnega repertoarja tiče... Ampak seveda, nisem videl ravno veliko, saj kovačeva kobila - nikoli pravilno ne dokonča stavka.

[ENG] Have a look. After all, you are probably English or at least speak that language. And that is a sufficient reason to do something about it.

[zgoščenka/CD] Youssou N'Dour - Nothing's in Vain (Coono du réér)

Hitro se lahko izpridijo bivši igralci mbalaxa in bivši domorodci, nezgrešljivo navezani na svojo tradicijo. Saj ne, da je album slab, ampak angleški deli nekaterih besedil so povsem odveč, čeprav se je s svojo izgovorjavo Youssou precej potrudil. Na par postojankah med motoviljenjem po disku se pojavi tudi nekaj novodobnjakarskih sintov, nekaj nepotrebnih ponavljanj in v-refren-spravljanja...
Zadnji komad bi prav lahko bil hvalnica zatiskanju oči. Dvomim, da je rojen Senegalec hotel pogledati stran od tega, kar se mu zažira v predpražnik. Začetne skladbe pa vseeno kažejo dobršnjo mero veselja, takega, neignorantnega in odprtega. Nemalo dobrih ritmizacij vzpostavi že skoraj plesno vzdušje, ampak tu je spet eno od vprašanj tega albuma - kaj zdaj? Ali to hoče ali ne?

[ENG] A big misfortune is if someone leaves his roots without a particular or at least a well-thought-over reason. Youssou seems to have managed just that here, despite some really good emanations of the first and the middle part of the CD. The last song is a flaw, but not of that dimension that it would have to prevent you from listening to the album anyway. Go for it, some things work. And sometimes, you might even feel like dancing - otherwise, it is more the train (and/or jog) style of music.