Ne preveč pretresen, že drugič, ostajam (zakaj?) ravnodušen do vsebine tega filma. V bistvu se ob njem in njegovih konstituvnih delih bolj izprašujem, ali je vse v redu z mano in ali bom zjutraj še znal odkleniti vhodna vrata. To je eno najpomembnejših vprašanj v hiši brez oken in zračnikov. Tako nekako izgledajo tudi prostori tega filma, kot da jim je nekdo vzel možnost pobega, čeprav se naravnost po rokokojsko ribjeoki kadri kopajo v zenitni svetlobi in kamasutro vabeči barvni eksploziji sedemdesetih. Seveda, zgodba mora ostati tovrstni šok, kot ga je hotel Burgess, kot ga je zapazil Stanley in kot bi moralo učinkovati. Z bližnjiki so moja čustva oddaljena od globokih čustev ter hkrati oddaljena od temelja risanke, torej dejstva: saj se mikastijo kaskaderji, posilstva so plod diagonalnih kamer, kri izcedek iz kanistra slabega okusa. Scena z ministri bi se morda lahko primerjala s von Trierjevo Plesalko v temi, ampak ni tu linija srobota - gre za nekaj popol
noma drugega kot za poosebljene martre ali poučne stigme. V moji glavi se zdi, kot da gre za namigovanj in predpostavljanj skoraj dokončno osvobojeno resničnost. Je to bolj vizionarski film kot se zdi? Mogoče ravno skozi občutek, da ni nič posebnega in da nezdravim možganom ne bo predstavljal nič drugega kot tu in tam kak hipen nasmešek in igralsko analizo. Mogoče je narobe analizirati Pomarančo in njen svet, njene tolchike in horrorshowe. Spet pa je Pomarančo nemogoče brati daleč, daleč do apatije, če ni neka bazična vznesenost in razdraženost nad nekdaj največjim svetovnim imperijem, Britanijo, vrojena v gledalca od prej. Angleškost seveda samo kot hvaležen povod. Analiza grimase človeka, ki se pax et bonum urejenosti navkljub ne zadovolji s sabo in umre? Ja, tudi to.
Predvsem pa je zadaj gibljiva slika, ki postane neosebna, zdistancirana didaktična skica. Na kateri se je mogoče učiti malenkosti. Tako nekako zmedena je moja ocena tega filma.
