Eden razraščenih večerov razigrane/uigrane glasbe sveta. Najlepše je dejstvo, da ne veš, kaj bi zamudil, če te ne bi bilo. Vmes, med koncertom, sem se parkrat spomnil, sploh v drugem delu, ko je oder zasedel alžirski konglomerat Marzoug, na en stavek iz nedavno prebrane mlade dramatike: "Če se crkava, naj se crkne - vrti!" Stavek pripada epopejsko dolgi komediji Mrhovinarji Obrada Nenezića, Črnogorca, da me ne bo kdo pocukal za avtorske pravice. Točno ta stavek je bil geslo obeh včerajšnjih nastopov, ne nehaj tam, kjer vsi mislijo, da se je šele začelo...
V drugem delu koncerta, ko je ukaželjni, a časoomejeni narod začel izstopati iz zlatega voza, saj veste, opravki, otroci, psički, pa nismo planirali, da bi se to kaj zavleklo pa se nam razplastevajo otiščanci na sedalu... Sem se naučil, da me moti le še za tren oči - potem se spomnim, da ni nikoli pametno siliti človeka in da - no, pa smo že pri glavni temi. Alžirci so očitno pridobivali na veselosti in slavnostni, v nedogled trajajoči zanesenosti, z vsakim, ki se je vstal in zapustil dvorano. Njihov dudač z dudo v obliki risove/leopardove/gepardove/kajjazvemkaj glave, ki je ušesca dvigala in spuščala, odvisno koliko zraka je imela, je dal prav rezek hipnotični podton orkestriranim bobnom in spremljevalnim napevom. Na koncu se smejoči se Alžirci niso mogli posloviti in so šli med publiko in kar na sredi avditorija odigrali zadnjih 15 minut koncerta. Kar se je kradoma priglaševalo k večeru v prvem delu z Italijani, so dovršili in prekoračili Alžirci - čisti trans. Kolikor si ga kdo v CD mastodontu dovoli, pač.
Prvo uro in petnajst minut so izvrstno prepleskali v svojo melodiko Napolitanci. Slika spodaj sicer ni pravi prikaz - ne izgleda ne števila izvajalcev. So bili kar normalno odeti, kar se tiče zasedbe, pa... Vodja skupine, Antonio Matrone ali "o' lione" za prijatelje je ob svoji levi imel še migotajočega oblinčka, malo starejšega tipa z izjemnim glasom, poleg njega še dva harmonikarja, eden na organettu in drugi na bolj standardni črnobeli klavirski, na koncu vrste pa sta bili dve ravno prav nakurjeni mladi ženski, zadolženi za raznorodni postranski cigumigu á la kastanjete in predvsem plesne vložke. No, pri opisih se pa res ne bom nikoli naučil kohezivne jedrnatosti... Stari polpleško, ki je bil v glavnem osrednje pevsko resonančno telo, je imel prav izjemen glas, nič manj bradati "organettar", ki je vmes poprijel še za neko predirno zvenečo pastirsko svirel, po malem so se v petje vključevali tako ali tako vsi, tudi "lev" Antonio s svojimi polka žvižgi. Meni nič, tebi nič, so vse svoje komade najavljali kar v italijanščini, češ, da je to njihov edini tekoči tuji jezik. Plesalke so uspele privabiti na oder celo dva plesalca, čemur se je Antonio v svojih govornih vložkih še dolgo potem smejal in čudil. No ja, saj si v Linhartovi, kajne... Punce, mogoče ne ravno več v dvajsetih, bolj v zgodnjih tridesetih, ali pa tudi - kakorkoli, punce so si dale duška, in to brez grimasnega napenjanja. Pravi užitek jih je bilo opazovati. Dolg aplavz.
V drugem delu koncerta, ko je ukaželjni, a časoomejeni narod začel izstopati iz zlatega voza, saj veste, opravki, otroci, psički, pa nismo planirali, da bi se to kaj zavleklo pa se nam razplastevajo otiščanci na sedalu... Sem se naučil, da me moti le še za tren oči - potem se spomnim, da ni nikoli pametno siliti človeka in da - no, pa smo že pri glavni temi. Alžirci so očitno pridobivali na veselosti in slavnostni, v nedogled trajajoči zanesenosti, z vsakim, ki se je vstal in zapustil dvorano. Njihov dudač z dudo v obliki risove/leopardove/gepardove/kajjazvemkaj glave, ki je ušesca dvigala in spuščala, odvisno koliko zraka je imela, je dal prav rezek hipnotični podton orkestriranim bobnom in spremljevalnim napevom. Na koncu se smejoči se Alžirci niso mogli posloviti in so šli med publiko in kar na sredi avditorija odigrali zadnjih 15 minut koncerta. Kar se je kradoma priglaševalo k večeru v prvem delu z Italijani, so dovršili in prekoračili Alžirci - čisti trans. Kolikor si ga kdo v CD mastodontu dovoli, pač.
