[film/movie] Aleksandar Petrović - Skupljaći perja

V redu, že v redu, film je bil baje hit in dobesedno peli so si ga baje tisti, ki so ga videli in občutili, tako govorijo starci, ki so živeli davnega leta 1967, ko je bil film posnet. Eno, kar jim lahko res pritrdim, tem časovnim tovarišem filma, je, da se je film resnično otresel vse socrealistične navlake, skoraj vse te peze, ki so jo nosile razne prejšnje in poznejše epopeje od dobrih rdečekakijastih šajkaćah in zlobnih SS našitkih, Kozara, Neretva, Sutjeska in razne manj indoktrinirane, vse tja do serije Naše malo misto (naj Boris Dvornik počiva v miru, bi še bilo spoštljivo reči tu zraven) - čeprav ima z vsemi temi morda tako malo skupnega, da bi jih bilo bolje izvzemati iz primerjave. Niti z velikimi, daljnosežnimi lučaji likovnega Slobodana Šijana in njegovih tipskih tragikomedij se ne more čisto primerjati. Morda imajo vsi ti balkanski filmi, ki sem jih pogledal, še največ skupnega v načinu igre, pa še to le pri izbranih igralcih, če primerjamo recimo Mijo Aleksića v pričujočem filmu in va drive-out Ko to tamo peva jeremijadi.

Verjetno film Skupljaći perja, ki je snedel tako Zlato areno v Puli, dve visoki Cannski nagradi in nominacijo za tujejezičnega oskarja, najbolje utelesi kronično nedokončani mit o ciganih (Romih, naj vam bo vaše ime ljubše, da le predsodkov nimate, jaz zaenkrat nikakovih). Verjetno to razpihne njegov plamen, ki vmes posveti še po čudovitih, motno irealnih pejsažih, ki se vmotajo v filmski trak komaj zaznavno, a vendar silovito; plamen, ki v vrstečih se kadrih mučno nedoločnega Bekima Fehmiuja vedno drugače posveti v njegove oči; morda je to vzpostavljena himna izgnanih, ponižanih, nezlomljivih - Djelem, djelem? Ali pa je nemara srž zadeve ravno v ponovljenem kadru s prodajanjem televizije in - sladkemu smehu razlog - duhovniku, ki med svojo službo kupčuje s pogani, prekinja svete bes

ede in se gre malone svojo nogometno tekmo, v kateri je vsak hiter, isker, perverzen štos zadetek?

Gol, nekako tako kot se pravi bivši Jugoslovan počuti, ko zabije kak nadarjen in nemogoč mladoletnik gol, tako se človek počuti ob gledanju tega filma - obenem kot da si zraven, da te veselje spravlja že v obup in da te obup spravlja nazaj v veselje ali v nikoli končani ples - kot morda tvojega sovražnika v taistem trenutku. Kakor pri nogometu, tako v moških prsih. In ženskih, bolj surovo razgaljenih, enako mamljivih. Prav zapeljivost norosti in pretkane, rušilne moči je tisto, kar v tem filmu razgalja morda cigansko nrav, še bolj pa nemara to, da ko hočeš v filmu prikazati tipe, stereotipe in fiksne slike, se ti to posreči samo pri slabem filmu. Zbiralci perja, kot jim tostran Balkana rečemo, se temu izneverijo. Tako zelo, da niti ne moreš reči, da gladko.

Aja, kje so danes vsi ti nepolikani kadri? Kje so? To je zaključno vprašanje.

[koncert/concert] Robert "Bobby" McFerrin in Münchenskega radia orkester

Nastopili so skupaj, Zagreb, dvorana Vatroslav Lisinski (spet bogaboječe upam, da sem prav sklanjal ta lastna imena - in da jih bom vnadalje takisto!).

Torej, ni bilo ravno tisto, kar si človek želi na koncertu Bobby McFerrina - seveda je neumno pričakovati, da se bo na vsakem njegovem avditorijskem izletu zgodilo kaj posebnega in neugnano duhovitega, kar se je tudi tukaj in tudi danes (zdaj v bistvu že včeraj) - ampak še nikoli mi ni bilo tako žal, da je nekdo na odru počel nekaj drugega, tudi dobro, kot bi pravzaprav moral glede na svoj "ugled" v ušesih poslušalcev. Bobby je tokrat pol koncerta pravzaprav vzmeteno poskakoval in taktirkasto duhovičil s telesom, ko je dirigiral orkestru Münchenskega radia. Igrali so Mozarta in Vivaldija, v drugem delu koncerta skoraj brez izkoriščanja lepote in raznoterosti mojstrovega glasu. Čeprav se je tudi kot dirigent na zanimiv način izkazal in žarčil neko edinstveno energijo iz sredine orkestrskega polkroga, pa je vseeno ali dvorana preveč zadušila odzven milih simfonij ali pa je bil ansambel muzikantov preskromen za resnejšo ofenzivo slušnih receptorjev.

Navzlic veliki pomanjkljivosti, ergo - premajhnemu deležu Njegovega glasu na koncertnem programu, se je Bobby uspel, sploh v prvem delu, parkrat imenitno razpeti med poslušalce in svojo barvito, preprosto, blago karizmatično zvočno govorico. Kot da bi pel za petnajst najboljših prijateljev - in tako nekako se tudi obnaša. Z dirigentsko paličico, značilno zataknjeno za šop volnenih las in s pojavno nedeljivim delom njegove odrske podobe - njegovim in samo njegovim nasmeškom. Šarmer iz starejših eonov, ki so morda še od Ptolemaja oddaljeni svetlobna leta, se včasih zdi. Ravno zaradi te privlačne silnice je bilo tudi opernbalovsko-tradicionalno-mozartovsko-polikani del v drugi hemisferi večera nekako mogoče preživeti. Tudi publiki se je seveda zdelo nekako tako, kot če bi prišli gledat Cassiousa Clayja, kako boksa, dobili pa bi mišičastega črnca s političnim govorom na jeziku. Torej, oba, Clay in McFerrin obvladata tudi tisto drugo, ampak zaradi energije prvega, pri Bobbyju torej njegove dokaj neverjetno krhko lebdeče sposobnosti vokalne improvizacije, je pravzaprav stvar vredna ogleda - in prisluha. To je edini, a veliki minus dogodka.

Vsekakor upam, da se Bobby pojavlja tudi v zaključenih družbah, dejansko pred kakšnimi tridesetimi ljudmi na kakih eksklava-Metelkovih, čeprav ne gre zgrešiti dejstva, da se tudi pred ogromno občinstva sijajno znajde. Kot je rekel sam v pogovoru po koncertu, se prvih pet minut dela, da je normalen dan, hodi po ulici in preizkuša kako nedolžno melodijo. Da vsaj od začetka ni performer, da šele skozi "testing the grounds" pride do stika. In da z orkestri (kot dirigent) nerad preveč pili komade, ker se raje prilagaja pristnim, vsaki dvorani in ljudem lastnim vibracijam. Potem pa človek vrh vsega to pove tako lahkotno, da mu celo verjameš.