[film/movie] Aleksandar Petrović - Skupljaći perja

V redu, že v redu, film je bil baje hit in dobesedno peli so si ga baje tisti, ki so ga videli in občutili, tako govorijo starci, ki so živeli davnega leta 1967, ko je bil film posnet. Eno, kar jim lahko res pritrdim, tem časovnim tovarišem filma, je, da se je film resnično otresel vse socrealistične navlake, skoraj vse te peze, ki so jo nosile razne prejšnje in poznejše epopeje od dobrih rdečekakijastih šajkaćah in zlobnih SS našitkih, Kozara, Neretva, Sutjeska in razne manj indoktrinirane, vse tja do serije Naše malo misto (naj Boris Dvornik počiva v miru, bi še bilo spoštljivo reči tu zraven) - čeprav ima z vsemi temi morda tako malo skupnega, da bi jih bilo bolje izvzemati iz primerjave. Niti z velikimi, daljnosežnimi lučaji likovnega Slobodana Šijana in njegovih tipskih tragikomedij se ne more čisto primerjati. Morda imajo vsi ti balkanski filmi, ki sem jih pogledal, še največ skupnega v načinu igre, pa še to le pri izbranih igralcih, če primerjamo recimo Mijo Aleksića v pričujočem filmu in va drive-out Ko to tamo peva jeremijadi.

Verjetno film Skupljaći perja, ki je snedel tako Zlato areno v Puli, dve visoki Cannski nagradi in nominacijo za tujejezičnega oskarja, najbolje utelesi kronično nedokončani mit o ciganih (Romih, naj vam bo vaše ime ljubše, da le predsodkov nimate, jaz zaenkrat nikakovih). Verjetno to razpihne njegov plamen, ki vmes posveti še po čudovitih, motno irealnih pejsažih, ki se vmotajo v filmski trak komaj zaznavno, a vendar silovito; plamen, ki v vrstečih se kadrih mučno nedoločnega Bekima Fehmiuja vedno drugače posveti v njegove oči; morda je to vzpostavljena himna izgnanih, ponižanih, nezlomljivih - Djelem, djelem? Ali pa je nemara srž zadeve ravno v ponovljenem kadru s prodajanjem televizije in - sladkemu smehu razlog - duhovniku, ki med svojo službo kupčuje s pogani, prekinja svete bes

ede in se gre malone svojo nogometno tekmo, v kateri je vsak hiter, isker, perverzen štos zadetek?

Gol, nekako tako kot se pravi bivši Jugoslovan počuti, ko zabije kak nadarjen in nemogoč mladoletnik gol, tako se človek počuti ob gledanju tega filma - obenem kot da si zraven, da te veselje spravlja že v obup in da te obup spravlja nazaj v veselje ali v nikoli končani ples - kot morda tvojega sovražnika v taistem trenutku. Kakor pri nogometu, tako v moških prsih. In ženskih, bolj surovo razgaljenih, enako mamljivih. Prav zapeljivost norosti in pretkane, rušilne moči je tisto, kar v tem filmu razgalja morda cigansko nrav, še bolj pa nemara to, da ko hočeš v filmu prikazati tipe, stereotipe in fiksne slike, se ti to posreči samo pri slabem filmu. Zbiralci perja, kot jim tostran Balkana rečemo, se temu izneverijo. Tako zelo, da niti ne moreš reči, da gladko.

Aja, kje so danes vsi ti nepolikani kadri? Kje so? To je zaključno vprašanje.