Mnogo preveč hrupa za nič, vendar srčen pristop. Glavna igralka izraža neke vrste nadležno tegobo v svojem nosljavem, prisiljenem, delno dobrem in delno umetelnem histeričnem smehu. Ne vem, zakaj ljudje tako grajajo zgodbo, ki je napisana tako, da se glavna junakinja vedno predrzno izpostavlja nevarnosti in rine točno tja, od koder prihajajo sumljivi zvoki, indici etc. Kako pa lahko nek kvazipoznavalec od zunaj trdi, da je človekovo ravnanje v takšnem primeru racionalno in premišljeno? Kako lahko, še huje, trdi, da v človeku ne leži demon, morda minotaver, ki se želi z drugim nemejskim levom spopasti? Četudi film verjetno res (tehnično gledano) ni posnet v enem kadru, pa daje občutek, kot da bi bil - in samo nekaj kozmetičnih dotikov bi bilo potrebnih, da bi atmosfera izgledala zelo pristno. Ne sicer preveč novo, ker smo vseeno že preživeli Čarovnico iz Blaira. Je pa zgodba na koncu tako sfrtajčkano absurdna, da človeku morda ravno sprejet in ne tako nezanimiv goltljaj zatakne in ... izvrže. Škoda je, to drži, tako dobrega koncepta in nenazadnje tako posrečene energije srhljivosti (na določenih mestih), da je končni izdelek tako plastičen in bled. Bolj bled kot luč, ki jo videvamo v skoraj vseh kadrih.
Čas, ki ostaja - The Time That Remains (2009)
Elia Suleiman se izkaže kot karizmatičen in ugankarsko zapeljiv igralec, pa tudi kot jasen in dobro ritmiziran sestavljalec kadrov. Na žalost to velja predvsem za prvi del, čeprav v drugem delu svojevrstna počasnost nedvomno opravi svojo nalogo in je v dramaturškem oziru celo dobrodošlo nasprotje prvi polovici. Liki so morda za odtenek preveč apatično filmski, in to vsaj na začetku, kjer bi si lahko privoščili še malce manj dolgih kadrov, ki narahlo razjedajo sicer zabaven in bister tok filma. Najbolj fascinantna vsebinska postavka pričujočega filma je nedoumljiva tragikomika, ki jo proizvaja brezizhodna situacija ljudi, ujetih v politične boje in rasna nesoglasja. V nekaterih prizorih zavoljo tega tudi pride do občutka, da gledamo še en film, ki kaže navadne ljudi in njihove "čimbolj navadne" usode znotraj grozot vojne, kar je filmu (ko se to zgodi) šteti bolj v minus kot plus. Nenavadnih je takisto nekaj popolnoma izoliranih scen, ki bi lahko delovale kot samostojen, pet- ali manjminutni kratki film, v bistvu pa svojo takojšnjo udarnost (v metafizičnem smislu) dobijo ravno zaradi vseh bolj razvlečenih in kontemplativnih vmesnih prostorov. Lahko bi rekli, da je to avtobiografski, črnopavlihast pomenek o času od druge svetovne vojne, kot ga vidijo eni najbolj zapostavljenih prebivalcev sveta - Palestinci. Premalo univerzalnosti, a dosti živahnega zanosa, ki drži film čvrsto pokonci.
Stric Boonmee se spominja - Loong Boonmee Raleuk Chat (2010)
Meditativni potopis anime, bi lahko rekel. V svojem značilnem, mestoma izredno počasnem in nezahodnem (dramski trikotnik etc.) načinu podajanja zgodbe se tajski režiser Apichatpong Weerasethakul (čigar ime si zapomnem zato, ker se zdi to nemogoč podvig) spusti v irealen dialog živih akterjev z duhovi, z dvojniki, z neke vrste shizofrenijo, z vzporednimi vesolji in osnovno dilemo, ki se izprašuje, če lahko človeška čutila res zaznavajo vse, kar rabimo za življenje, predvsem pa, ali ni mogoče tega, kar zaznavajo, v večkratniku in ali lahko nase zares gledamo od "drugod" iz "tretje perspektive". Kot navadno, je tudi tokrat tajčevo fabulo težko v enem dihu obnoviti, zato se s tem niti ne bom mučil, je pa film vsekakor eden tistih, ki te lahko zmedejo, razburijo in celo razjezijo s svojo hermetičnostjo. Vsekakor so vsaj trije prizori vredni ogleda (tudi tu ne morejo obstajati brez svojega sosledja), vendar se kljub vsej moji potrpežljivosti zdi, da bi lahko vsaj dialogi nastopali v močno okrjneni obliki, pa ne bi film izgubil čisto ničesar.
Klavnica - Kinatay (2010)
Impresivni pejsaž Manile, kaotičnega tagalogskega zvočnega kotla, izjemno duhovita (za tako silovito najavljeno hard-core grozljivko) uvodna taktika, ki s svojo sproščenostjo izzove rahlo nejevero v "strašljivo in moreče", a na koncu se ta nejevera, žal, izkaže za pravilno. Mogoče je to namen tega filma, da nas pusti čakati tako dolgo, dokler se odpovemo že vsakemu demoničnemu vrhuncu in na koncu povsem v sedeže razlezeno spremljamo trganje udov in sodomijo. Na koncu si celo, perverzno, kakor izgleda, mislim, da bi si želel bistveno večjega "body counta", drastično hujšo peklenskost pri izživljanju sicer zanimivih in odvratnih moških likov. Kot post festum sledi čuden zaključek - kako da se morilci niso že prej spomnili razkosavati in naključno razmetavati svojih žrtev, ko pa tako silno otežiš delo svojim zasledovalcem? Nezadostna ali komaj zadostna ocena gre temu filmu zlasti zaradi naloge, ki si jo hrabro zada, a je niti približno zadovoljivo ne izpolni. Naloge iti čez.
Hadewijch - Hadewijch (2010)
Presunljiva in mehka zgodba, a še vedno ji manjka tisti zadnji klin, ki bi iz filma kot celote naredil neko ne-tako-zelo-preprosto, sicer močno čustvo, ampak nekaj bolj prizemljenega. Tega sem si zaželel, ko vse ostalo tako cveti v modrostih, da bi se nekje nekaj izmaličilo ter skrivenčilo in bi skozi to sferično zrcalo temne plati ven pogledala še druga plat chiaroscura. Julie Sokolowski udejanja prevzemajoče igralske mikropremenjave, njen obraz je lahko z isto pričesko in enako nepompozno masko enkrat žaloben in razmišljajoč, drugič naiven in rahlo zasanjan, celo butast, potem učinkuje kot nek renesančni portret ženske s polnim, širokim, toplim obraznim razorjem, ki pa ni debel in izprijen v svoji posebnosti. Opazen je tudi mladi Yassine (pravo ime sovpada z imenom vloge), ki mu je od te čudne ljubezenske privlačnosti nerodno in mučno dvigniti pogled do nje, samooklicane nune in Kristusove neveste, in ji kaj povedati s tistim ošabnim, westernovskim dolgim pogledom. Tega si ne predrzne, zato jo občuduje in ves čas karseda opazno bolšči v tla ali v kak bližnji predmet. Ravna impulzivno (Ker je musliman z obrobja Pariza? Dajte no.) ter tu in tam poseže skorajda do žanra mladinske romantike, ki jo producirajo kake danske filmarske hiše ... a ne predaleč. Konec je na žalost preilustrativen, Ofelijin spust in (ne)nadejanega Kristusa prihod - a kdo je ta pleskar? Kdo je? Tako bi lahko razpredal še o nekaterih likih, ki so malce preveč deklarativni in kar vsi zelo zelo modri - pa ne vem, če ne bi film pridobil po obratni poti. Vsekakor pa močno in nemara za kakšno generacijo (hoho!) že neprebavljivo občutje vere, kjer se pojavi.
