Waaberi je zasedba z bazo v Somaliji, piratsko in vojaško razjedeni državi na srednjevzhodnem kaveljcu afriške celine. Ne vem natanko, ali ne prihajajo celo iz bolj stabilnega in mednarodno nepriznanega dela Somalije, t.i. Somalilanda, o katerem dosti piše tudi v predzadnji številki revije National Geographic. But that's beside the point.
Zvok, ki ga proizvedejo njihovi bobni, je daleč od vsake ploskosti, še dlje od ritmične neizvirnosti. Seveda govorimo v okvirjih domače, vzhodnoafriške godbe, ki se včasih domala nerazpoznavno porazgubi za veliko zastavo zahodnoafriške glasbene scene, predvsem Malija in Senegala, da ne govorimo še o Nigeriji, Beninu in drugih. Udarna, a ne tehnoidna linija v teh t.i. ljubezenskih pesmih doda prav poseben spolnostni mom
ent, in to že melodiji sami, kaj šele interpretaciji. Vokal se sprehaja med raskavo zapeljivostjo malo zahodnejše zairske rumbe in čisto popovsko, a vendarle malo raskavo višino kakšnega Salifa Keite. V dokaj obskurnem, čeravno na londonskem WOMAD-u ustvarjenem ozračju tečejo pesmi v živo, s komornimi aplavzi pospremljene v izteke in zalete. In prvič po dolgem času se nemara zdi, da je to intimen afriški plošček, ki ne tolče, vzburja in naelektri. Zakaj? Zaradi samega ljubega nagona? Verjetno prav to.
