Študentje AGRFT, ostali - in krovni organizator: S. Horvat. Očitno se stvari, pri katerih ima kakšno besedo, nikakor ne izplača zamuditi. Dovolj o njem.
Ta ocena danes bo veliko bolj osebno naravnana kot sicer, ker se je takemu postopanju po sili razmer težko izogniti. Ne vem, kdaj sem nazadnje gledal svoje sošolce, kako briljirajo na odru, pa da sem jih dejansko lahko spremljal izza četrte stene.
Najprej so me z izjemno mogočno fizično energijo iztirili igralci v režiji Nike Melink (se počutim kot Blaž Lukan, ne verjemite mi), ker je bilo očitno, da mi nekaj prikrivajo, nekaj strašansko pomembnega, česar se ne da pokazati, lahko se samo zariše steza. Malo psihotičen sem bil morda zaradi popoldanskega branja Šolohova in Zamjatina, ampak bi po mojem tudi s tem primanjkljajem učinkovalo. Odgovori na nekaj bistvenih vprašanj, kot bi se približno glasil naslov njene produkcije, niso bili klasični preskok, torej postavljanje novih vprašanj. Odgovori so se orisali, izpisali, lizaje dokopali do svojih komolcev. Glasovni razpored zmešnjave iz ozadja je samo še povzdignil norost iz ospredja, prepletanje novičništva, rutine, vsakdanjika, radia, vedenja, nagona in dihanja, neločljiva spojina, grozljivo prisotna sredi sveta. Nekaj telesnih nerodnosti se lahko zaradi tega kratkomalo odpusti.
Nuša Komplet gradi svojo točko na sebi. Kar bi bilo zabavno in upravičeno, če ne bi bilo tako odmaskirano jasno. V bistvu je bilo lepo, da so njeni prijatelji, vsi očitno neigralski tipi (kar je bilo v nemalo izsečkih prav sijajno!), podali nov zalet odru, energijo normalnosti, bit domačnosti. To je bilo res vredno omembe. Za to, da je na koncu "party", ki je čudaška alegorija nespametne lenobe odraščajočih, pa ni primernega razloga. Na žalost.
Yulia Roschina je na začetku imenitno zmedla percepcijo geometrično razpostavljenih jabolk, ki so bila (na tleh) najprej osvetljena v nekakšnem konkavnem pravokotniku, potem pa v splošni luči - in nazaj v medlem pravokotniku. Edina igralka na odru je lahko zadržala gostoto dogajanja s svojo posebno lepoto, igralec, ki se je z njo sporazumeval preko mikrofona, je polagoma dodajal globino njunemu razmerju. Vzporedno z odtekanjem časa v nevidnem ljubezenskem dialogu je on izgubljala svojo privlačnost, dobila izraz deklice in spet postala ženska. Odlični scenski efekt na koncu je tako postavil odločno ločilo na dosežek.
Na koncu, genialni klicaj na vse skupaj. Solo performans dramaturga Andraža Golca, ki je v samih samcatih škorenjcih (drugače oblečen normalno, da ne bo zablod) na primeru gručice jabolk (ostalih od prejšnje točke) razložil zadrego zdajšnjega Janeza, ki ne ve, kaj početi z vso ekonomijo in kako se znajti sam s svojim materialom. Tekst niti malo zafiksiran, ampak tako intimno duhovit, sproščeno montypythonovski, bizaren, hudo nevaren, da je publiko očigledno pošteno izčrpal in ji pustil le še roke za huronske salve odobravanja.
Da ne bom postal predolg: strašansko sem ponosen, danes, na svoje razredne kamerade, pravzaprav me jih je kar malo strah, ker se mi zdi, da se njihov ogenj šele prižiga, moj pa že ugaša. Vedno je prisoten nek svinjebradi egoizem, ki pa se ga zdaj otresam, pred spancem skušam pozabiti nanj, ker je bilo nenadomestljivo videti tako dobro omnibus celoto, da sem zgolj srečen - in ne zavisten.
No comments:
Post a Comment