Nisem vedel, da bo na desni Trilok Gurtu s svojo tolkalistično ropotarnico navdiha, nisem si predstavljal, da bo navidezno ploščato misleči prijazni mrožek za klaviaturami napravil čudež v nizkih klavirskih tonih, strunah, spiralno ovitih v tisto čembalsko godaliko, nisem niti mogel vedeti, da se je kontrabasist znašel v bolnici in da ga je nadomestil neki drugi, "kukr de" nadomestni pleško s posebnim, ritardando ritmom gibanja, nisem vedel, da bo Jan igral, kot da je to edina stvar, ki jo sploh zna pod božjim soncem, in ne da bi sploh pokazal, da je njegovo ime stalo v velikem fontu na plakatih...
Glede koncerta. Neugnani, neutrudni Indijec je grmel po svojem orodju, inkasantsko oblečeni vskočni člen je namrmral in razmastil nekaj gajstnih groove podlag, črnobeli pritiskalec tipk je, preden sem kaj opazil, zatisnil moje oči od čistega občudovanja pošastno močnih melodij v solo odlomkih. Jan je bil Zaratustra, ki je prišel nazaj med ljudi in bi mogoče rad nekaj povedal, pa to po kapljicah dekantira v naše retorte. Sedel sem v nekako dobri družbi, za sabo in predvsem na desni je bilo čutiti veliko volje, veliko lagodnega sodelovanja, vsaj od takrat, ko so fantje muzikantje dokončno blagovolili raztrgati zategnjeno zbranost in salonsko poslušanje... Potem je šlo pa samo še navzgor.
Jebiga, že tako mi slovenščina dela probleme, v angleščini mnenja pacati, pa še tako nestrokovne furije klanfati ob dveh zjutraj... Ni šans.
Spodnji plakat objavljam samo zato, ker je bila načrtovana zasedba točno taka, v meso d'jana z izjemo poškodovanega basista, namesto katerega je igral Jan Daniel. Hudika!
No comments:
Post a Comment