[koncert/concert] Nuru Kane & Andy Palacio; Križanke, Ljubljana, SLO

Kar vesel sem, da sem si danes privoščil prepovedani izlet v ljubljanske Križanke, ko bi se moral (zaradi enormnega zaostanka) že zdavnaj začeti guliti filozofijo umetnosti za jutrišnji izpit. A to je zgolj razlaga konteksta in energije.
Torej, zdaj sem nazaj, nekaj na hitro. Najprej smo videli in slišali senegalskega kitarista Nuru-ja Kane-ja z njegovo skupino Bayefall Gnawa. Škoda, da zaradi vize enega člana skupine, sicer Alžirca, niso mogli spraviti v Slovenijo. Glavni akter je imel zanimiv nastop, kotrljavo angleščino, ampak veliko smisla za privlak publike. Drugače sta bila na stotinke navdušujoča tudi bobnar iz ozadja in nekako magrebsko izgledajoči plešoči tolkalist, Nurujeva desna roka/stran. Lutnjar na njegovi levi je včasih prezrl monitor in zgrešil četrtinko tona pri petju, drugače pa ni pretirano motil sinusoide zvoka.
Andy Palacio je s svojo zasedbo The Garrifuna Collective (vsi, vključno z njim, so pripadniki ljudstva Garrifuna, lociranega v Belizeju, Centralna Amerika) ponudil malo bolj izčiščeno, sozvočno precej bolj natančno ukrojeno glasbeno tkanje, ali če ne bi na plano privlekel svojega srčevega kralja, 79-letnega pevca "parrande", ki je izgledal, kot bi ga povlekli iz klonirnice Ibrahimov Ferrerjev, Compayjev Segundov in takenakih - bi se mu malo slabše pisalo. Ali pa sem bil samo jaz pretirano utrujen in moker od želja.
Glasbeniki, oboji, posebno osrednja lika, so tolikokrat (preveč!) dajali vedeti, da jih moti neka čudna psihoza v komunikaciji s publiko, da so tudi sami malce nezadovoljni s svojo izvedbo, da se je to v tistih trenutkih skoraj brez zamika preneslo na publiko. Bayefall Gnawi je manjkal še en instrumentalist, da bi bil zvok res obilen, Andyju večji izkoristek hudičevo spretnega solo kitarista in malo tudi tolkalskega odreda.
Plesalo se je obilno. Neredko tudi rašplasto, tu in tam komu se je uspelo prepustiti predvsem Kanejevemu transiranju, marsikako dete si je do obnemoglega izmasiralo mišice na nogah. Preostali smo se gibali letom in interesu primerno. Ampak zanimivo, da je kratkih stikov polna Kanejeva godba bolje razgrela ozračje. Mogoče zaradi srečno postavljenega vrstnega reda. Kdo ve, jaz se samo sprašujem, če etno lahko ostane sam svoj, ne da bi začel izgubljati na zanimivosti?