Kakor da je plesalec tisti, ki se mora še sekundo pred začetkom svojega dela pogovarjati s publiko, ker gre zatem na potovanje, kamor nihče navzoč ne bi zmogel niti znal iti in mora priti spet srečno nazaj. Za oboje potrebuje tistega, ki ne zmore - gledalca. In da mu glasbenik sledi, vtem ko sam ustvarja nek ritem izven navadnega zvoka glasbil, činelo stran od činele, metlico stran od metlice, palico stran od vojaškega poka opne. V nekem trenutku nato opaziš, da se plesalčeve roke ne skladajo več z nam tako poznano enciklopedijo njegovega obraza. Od tam naprej občasno padeš ven, drugače pa se pustiš potegniti zraven kot neslišni opazovalec na tisto prej omenjeno pot. Če si prehlajen, greš kašljat ven in ne motiš zraka. A četudi, to poti ne bo spremenilo, niti zaokrožilo ne. Zavije do kroga jo lahko samo plesalec in njegov glasbenik.
Tako nekako se počutim po njunem nocojšnjem performansu, tako da je tokratna kritika pravzaprav Narcisov odsev v vodi, literarno. Aja, levo (zgoraj) je Ryuzo, desno (spodaj) Seijiro, pač naključne fotke s spleta.
No comments:
Post a Comment