[predstava/performance] ad1 --> Bertolt Brecht: Ukrep (r.: Sebastjan Horvat, i.: EKG); Matjaž Farič: Odpotovani (En partage)

Torej, razjasnimo meglovitosti na začetku. V četrtek sem zamudil prvi del predstavnega sklopa Ukaz/Ukrep, ki ga je v ljubljanski Stari elektrarni pripravil dvojec ustvarjalcev, prvega koreograf Matjaž Farič, drugega gledališki režiser Sebastjan Horvat, v obeh polih stvaritve pa mesto glavnih agentov nosijo plesalci sveže skupine En Knap Group ali krajše - EKG. Zamudil sem torej Faričev del, po pričevanjih bolj plesno naravnan in po gledališkem listu sodeč je valovanje povzročal namensko nepripovedno usmerjen ples.
Kar pa se tiče Horvatovega dela ... Projicirano besedilo Brechtovega prepovedanega komada se v prevojih in zastankih kot virtualni grafit izpisuje na zadnjo steno. Nedomiselnost ne moti, ker se ujema s tistim, kar vidimo v nadaljevanju, izrabljanju in preobrazbi materialov, ki jih ljudje oblačimo nase, v zgovorni politični momentum. Da ne bom klasično nič-več-kot-le opisoval, plesalci EKG so me precej navdušili z njihovo fizično pojavnostjo, skupina je očitno tvorjena v nekem pretkanem kontrastu oblik in sinestetičnih sposobnosti premikanja publike. V glavnem, ne bi govorili o vsebini predstave, nismo tu zaradi pokvarjenosti --> poigravanje in obračanje simbolov na delno abstraktni ravni je že precej dlje od zadnjega učnega komada, ki ga je na svet spravil Sebastjan Horvat. Zato je vse skupaj tudi veliko bolj všečno, okej, sovisnost je šla žvižgat rakovicam nekje po prvi četrtini, ampak se je obdržala nad vodo, izplavala z energično rdečo Turkinjo, po preprogi cepetaje. Zakaj s o potrebovali fizično nagoto? Zato, da je material izpadel nepomemben? To se je zgodilo že prej. In še nekaj takih podvprašanj, za katere zdaj ne najdem časa.
V petek sem se naslonil na os kolesa in se priguncal do Plesnega teatra Ljubljana, kjer so številčni francoski plesalci skupine Coline s koreografskim deležem Matjaža Fariča uprizorili relativno kratko, povsem eksperimentalno plesno osredotočeno predstavo. Cikal sem, ko sem se po dolgem času znašel v okolju, kjer nisem svoje biti posiljeval s pričakovanji, niti plesalci niso tega niti v najmanjši meri sprožali v meni. V neki nenavezanosti na čas so se postavljali pokonci v stebre luči, v stebre ali kvadrate, in izgledali so neobremenjeni s svojo povednostjo, ne tako zelo v tistem svetu, ki se ga da skompletirati v kaj tretjega in ni nujno vezan na ples. Njihovi obrazi so sijali, izžemali so se v znoju, objemali v skupnem hotenju. Pri nekaterih bi si res želel več fizične prisotnosti, ker so se vmes občasno vzredile lahke segregacije prezence. Drugače pa so jim dobro pripomogle razpostavljene profilne luči, stalno sem seveda pričakoval, da se bo ena plesalka, ki je sedela v avditoriju, priključila dogajanju znatneje kot samo z nekaj baskovskimi stavki, iz katerih so vrh vsega še malo norcev obrili. Navzlic dovršenosti v majhnosti sem na koncu pomislil - govorili so v semantično dokaj osvobojenih telesnih premikih, a če bi imeli še svoj temelj in svoj cilj v klasičnem smislu, bi to poslabšalo ali oplemenitilo izid?
Konec aprila in začetek maja bosta očitno spet namenjena plesnim (per)mutacijam misli.