Nit filma se odvija nekako nepovezano in na toliko koncih, da nehote pomisliš, da je človeku nujno potreben en dober dramaturški lok, da ga napne in ga prav po Dianino sproži skozi platno. Ampak - hec je v tem, da ta film pravzaprav noče imeti jasne zgodbe in to do te mere, da se najkasneje do polovice filma sprijazniš s podobami (ki naj bi bile delno tudi iz režiserjevega otroštva, mama in oče sta bila namreč oba zdravnika), ki imajo vsaka zase, vsaka svoj alikvotni ton, svojo barvo. Barve se gibljejo med sterilnimi, šelestečimi krili medicinskih sester in tropsko (a rahlo pastelno) zelenimi barvami trave okrog Budovih kipcev, prodajalcev orhidej in čudovitih pritličnih hiš, ki izgledajo kot ena sama velika terasa.
Majhni ocvirki v smislu kadra, kjer tipu od nekaj sramežljivih poljubov nabrekne cela vitaminska palica; potem tisto dvakratno ponavljanje istega prizora z menihom, ki bi si s svojo zgodbico rad pribarantal zdravila; pa starejša "zdravnica", ki zajebe prijem za zdravljenje čaker, ker je že malo pod vplivom OH skupin - to pa samo zato, ker bi bila rada zvečer za na TV oddajo sproščena; zastrupljenec z ogljikovim monoksidom, ki igra tenis sredi bolnišnice...
Slike so same zase izjemno zgovorne, sicer ne razumem popolnoma vsega kulturno zgodovinskega ozadja, a po vseh miselnih procesih, ki jih sprožajo ti kolažni prepleti, se vse zdi kot tok sam zase, ki ga je sposoben prebaviti vsak po svoje, pa vendar ne vsak popolnoma drugače od "soseda". Med gledanjem sem imel visoko vročino, a to omenjam samo zato, ker sem bil kljub fizični nezmožnosti sposoben pojesti vse, vse tja do končne masovne aerobike za amerikanizirane srednje-Indokince.
Mogoče je kriva fragmentarna narava režiserjeve zamisli, mogoče pa je to področje, na katero film v taki maniri še ni posegel... Vsekakor bi lahko bil po ogledu močno zmeden, pa nisem bil. Vse je bilo skladno v njem, kot je skladno v biotopu gozda mangrov - tisoč slik in življenj, ampak nezavedno si izbiraš svoje povečave.
No comments:
Post a Comment