Nekaj vode se je polilo in poškropilo obrise portreta Tarkovskega iz ozadja. Na svireli je pritiskal Arvo Pärt. Nekaj profilov je bilo tako čustveno barvnih (in barvanih), da sem pomislil za sekundo ... je to tam pod posteljo Stanislavski, ki jih goni, ki jim ravna gube, ki jim s kronometrom prekine nasmeške, podira zgodbe, razpira obup? Konstantin Lavronenko (glavna moška vloga) izgleda, kot da ga goni sam ruski hudič. Še enkrat - ruski hudič. Brez njega včasih niti roleta ne pade po pravi tirnici. Še enkrat - tirnici, postavljeni in neelektrificirani. Tudi takih je v filmu na kilometre, da ne rečem huje besede. Ne vem, kaj je njihov čas, kaj je veliko drevo, kaj majhen avto, kaj velika hiša in majhno okno, kaj je deklica in kaj je edini fant, vem samo, da nisem obrnil oči. Okej, če nič drugega, sem vsaj spremljal sakralno mrmranje kompozicije Andreia Dergachova (zakaj pišem zahodno fonetiko??) in si mislil svoje. O Dostojevskem, Čehovu, Gogolju, rudnikih zlata in transsibirski. Pa to bolj poredko, k sreči. Na koncu ni znal nehati. Ta "zviti jago in cev pištole", namreč.
Vseeno ni bilo preveč, za več bi težko našel prostor v mojih ob koncu obnemoglih možganih.
No comments:
Post a Comment