To je bil letos že moj tretji Liffe film, torej sem svojo lansko kvoto že presegel za enega, pa se je stvar komaj dobro začela oz. še ni prilezla do svojega Gaussovega kuclja. Prvi, ki je bil nek neodrasel in nesamostojen hommage s srd netečimi kadri, ni vreden posebne omembe. Drugi je popisan v prejšnjem "prispevku". Tretjega, torej "preganjavični gaj", sem si v žlahtni družbi prekinkal včeraj.
Zakaj prekinkal? Zato, ker je to na filmu prehitro odraščanje, o katerem ne želim nič vedeti, ker glasbena podlaga izgleda kot last.fm kovček priljubljenih režiserja (ali nekoga iz Max Payne bullet time ekipe), ker so očetje groteskni bajkerski Horaci z jakuza grmadami tatujev, mam ne vidimo v obraz, smrklje so slaboumne ali neprivlačno (ne)samozavestne (in vmes med tem dvojim je brezno niča), policaji se spuščajo v sproščene debate s prepotentnimi nedonošenčki in posredi vsega tega se dogaja ideal boga, ki ima šilt nazaj, zgodbo za svinčnikarjenje ob samotnih popoldnevih (ker punco ne vem zakaj jo imam in sploh kolegi so krneki) in zastonj čudaške morilske dogodivščine. Življenje je nizanje dogodkov v slogu: wau, ful sm se dobr zmazu pa ful dobra izkušnja.
Malo sem pocinkal vse skupaj, pa ne preveč. Lepo pa je, da sem ob zasvojenosti z zgodnjim izumljanjem lastne identitete, ki se sprevrže v apatijo, dobil ogromno snovi za razmislek. In saj za to v bistvu gre, jeli?
No comments:
Post a Comment