Najprej jih je za čas ogoljufal nizkocenovni letalski prevoznik (...je rekel podaljšek, ki upravlja z programom glasbe sveta v Cankarjevem, še vedno nimam pojma, kdo je), da se je koncert začel z zamudo, sicer samo nekaj minut pozneje, a vseeno. Prvi del koncerta je bil verjetno tudi zato prav po evglenasto kratek, da sem se komaj dobro ogrel, pa sem že moral vstajati. Drugi del je na oder prinesel tudi prej skritega ustanovitelja skupine, elegantnega llanera Carlosa Rojasa, ki je plunkal po na prvi pogled bolj ženstvenem glasbilu - harfi. Ja, že v redu, njegova je bila dosti manjša in nasploh akustično drugačna kot klasična orkestrska omara, ampak je bilo vseeno od hudiča videti, kako lahko moški tako sočno ubira tiste strune in vse se zdi kot pobrano s stropa, brez truda, brez odmora, brez mrtvic v toku. Enako velja za ostale. Pevka je sicer toplo-hladno prikupno skrivala svoj temperament in vročekrvno privlačnostno silo, kar jo je malo zameglilo in potisnilo v ozadje. Večkrat vmes sem razmišljal, da je to zaradi mojega dojemanja, kako naj bi izgledal koncert world music-a. Še vedno se mi namreč po obronkih lobanje suklja ideja, da je to pire iz pokaži-kaj-znaš, pokaži-kaj-znaš-poleg-muzike in da mora trajati vsaj dve uri z božanskim dramaturškim lokom. Takoj ko sem začel odmišljati dvorano in se (trdo je šlo!) premikati v govedarske travnate ravnine, v njihove namišljene hiše z večerno lučjo in bando, ki igra za svojo stvar ... potem je postal koncert nekaj drugega.
Dva tipa, ki sta igrala vsak na svojo avtohtono različico kitare, sta bila v svoji hitrosti presenetljivo melodična in tako mrtvo hladna ob igranju, da sem pomislil, da se to zbrano krdelo glasbenih rokohitrcev s tem koncertom šele ogreva za ... nevemkaj. Solistični vložek nekih predelanih maracas je bil prava inovacija (zanj verjetno ne več), ples lesotolkalca, solo in s pevko, trkajoči zven vseh kol vzhodne Evrope.
Povezave so.
No comments:
Post a Comment