Madžarski igralci imajo peklenski ritem in demonično fizično pripravljenost, o tem sem se lahko že večkrat prepričal. Ali pa samo tako dobro promovirajo svoje nadarjene cone. Vedno obstaja eden, ki razčetveri sceno, ki ne more niti do stola, ne da bi vmes trikrat počil po riti, kogar ima pač pri roki in salamensko trajajoče kušnil neko staro Anfiso v kotu... Pravi bengalični ogenj, ki ga, naključje ali ne, tudi nosi njegov lik, Borkin. No, pustimo trenutke fascinacije.
Ivanov se vseskozi pretvarja, da ga morajo vzpostaviti drugi, kar mestoma deluje, tu in tam, pa kar malo zbeži izpod nadzora. Manjši liki z genialnimi dotiki ozračja res pomembno oživljajo skupinske prizore, ampak vseeno ostaja splošni vtis, da si vsi nastopajoči ne upajo vzeti sekunde predaha, ne upajo ostati brez svojih kretenj in natančno časovno domišljene akcije. Ne bom pozabil trenutka, ko gre Saša, ki slabo skriva svojo zagledanost v Ivanova, z licem za njegovo roko, točno v trenutku, ko se on spozabi in jo za tren očesa pogladi po obrazu. Ampak tudi za to ni nobenega prostora. Kot bi pred njima po nepretrganem krožnem tekočem traku potekalo svetovno prvenstvo v hitri hoji na 25 (ali koliko) kilometrov. Skratka, zaradi vseh vzpostavljenih fizikalnih vzmeti in gibalnih količin je prostor za čustva scela zamejen.
Odmoru ne sledi nič "boljša" slika. Ritmu za moje skromno vidno čutilo ne umanjka nič zaleta, nič kresnjene bukseljnosti se ne izgubi, ampak sama na sebi izgubi pomen. Parada, šarada, rošada, poroka. In tudi iz tega, da bi se nekdo iz dokončne apatije rad ustrelil, hočejo briti norce. Več njih. Kar pa ni nujno slabo, ampak... Dobrega razmisleka vredno, to je bilo včerajšnje uprizarjanje prav gotovo, prav tega vredno.
No comments:
Post a Comment