No, vmes sem videl že en tak film, ki ni vreden, da se ga vrti v Kinodvoru, čeravno je tudi ta kinematograf videl že hude polomijade. Nihče ni izvzet, naslova pa ne povem, da se bo še kdo drago šolal v izbiri filmov.
Nazaj k čudovitim ljudem. Film se pretirano naslanja na izvorno zgodbo vojne v Bosni sredi devetdesetih let, iz tega se ves čas hoče izviti, vendar mu to ne uspeva najbolje. Posebno diletantske so nastavke, po katerih se zavoženi nedorasli/neodrasli skinhead iz čudno tipizirane angleške družine znajde sredi vojnega žarišča preko zajebane noči in poleta z letalom, konvojem UNPROFOR-ja. In potem doma ne morejo verjeti in se jim utrga na celi črti, ker se je sin očitno poboljšal. Nasploh liki v nekaj primerih izpadejo zelo nečloveško, bolj kot podobe nekih idej oz. nekih predsojenih karakterjev. Ampak to je že nek zagrenjen igralski pogled na stvar...
Zelo zanimiv moment je humor, ki se pojavi ob angleškem vojnem dopisniku, ki se, potem ko je prisostvoval amputaciji noge takorekoč sredi bojnega polja, hoče znebiti še svoje lastne in hoče nezadržno pomagati svetu. No, na koncu ga tegob odreši hipnoza za 400 funtov (ali koliko že...) in upanja splavajo nekako po Ščavnici, čeprav na ta račun vmesne komične scene ne trpijo.
Raztreseni zdravnik, ki se mora boriti za življenje nezaželenega otroka, bi lahko vmes mirne duše elegantno položil rahlo frustrirano ženo reporterja iz prejšnjega odstavka, ampak ne ve več, kje se ga glava drži, ker so otroci nadloga prve vrste, žena ga sovraži, v službi pa nima koncentracije zaradi vseh osebnih okolnosti ... kako zelo angleško in mestoma popolnoma neučinkovito, razen tega, da povzroča popolni kaos.
Usode ljudi, tudi dveh karikatur, ki se že na začetku filma tekaje mikastita po celem Londonu in potem še v bolnišnici drug drugemu cuzata limfo, neumorno in jedko, se prepogosto na silo povezujejo, kar je sicer do neke mere dober humorni efekt, pa ... nič več kot to.
Na splošno bi mu lahko, temu kot enemu redkih, dal eno vzpodbudno šestico (od desetih možnih točk). A kaj ko sem že včeraj slučajno naletel na en minimalističen intimen film Ingmarja Bergman (P.V.M.), ki je dosti bolj privlačen (da ne bom tu pleteničil, zavoljo česa). Seveda so ga vrteli v zgodnjih jutranjih/poznih nočnih urah na RTV SLO, kar ni zanje nič nenavadnega...
No comments:
Post a Comment