[film/movie] Juan Carlos Fresnadillo - 28 Weeks Later

Jebiga, Hitchcock could have done it better with a smaller budget and no colors.

Zadnje čase se absolutno preveč zadržujem v kinodvoranah, ki bi si zaslužile brezno praznine med sedeži, da bi se filmski trak še sam, iz svoje nežive narave zavedel, kako zanič umetnijo so posneli nanj. Gotovo je spadal med take žolčne napake ogled filma 28 tednov pozneje/28 Weeks Later, ki pa mi zaradi nekaterih podrobnosti še zdaj ne teče gladko iz glave v kako nezavedno vzporedno zavedanje.
Kako morejo v tako prednastavljenem tematskem filmu pozabiti, da ne smeš človeka petnajst minut pred dogodkom postaviti v lisičasto napetost, da se moker trudi, da ga ne bi bilo groza, obenem pa že začne premišljevati, kako lahko prestrašeni otroci egoistično uživajo v praznem Londonu, pretikajo vsak kos zapuščenih, ne-hodit-tja-noter bajturin, tudi pred črvi se ne ustavijo, tudi pred skritimi glavami, ki so kot nalašč podobne tistim iz famoznega Kroga in tistim iz kakega Conradovega Srca teme... Kako je to vse skupaj že staro!
Lepo je gledati, ko mož uteče nevarnosti in ne misli na to, da bi rešil ženo ali otroka, samo teče v presenetljivo lepem odrezku traku, ko bi mu vsi psoglavci radi sekali pot, on pa vidi čoln, požene, zbrca - in kolne vso pot do nevidne postojanke, o čemer izvemo šele pozneje.
Po tem gre samo navzdol. Vojska, ki bi rada ostala priljudna in pobijala samo škodljivce, se izgubi v svoji humanitarnosti, človeškosti, nimam niti izraza za ta šmorn, Canary Wharf in Wembley izgledata tako, da se človek podčrtano nataknjeno premakne in si reče - kako me lahko spet motrijo s taistim sranjem, ki ga je tako izborno obdelala že celo kaka računalniška igrica (those were the days of Fallout), in to bolje...
Prizori družinskega nasilja (žena moža v jezik, on njo v vrat, otroci v zračnike in za puške) imajo notranjo energijo, ki pa ne postane niti ljubkovanje ljubitelja grozljivk (med katere se štejem).
Ostrostrelkasto potikanje po londonski podzemni pa je verjetno v svojem dnevniku trikrat bolj slikovito orisal že kak angleški pamž, navijač Arsenala in gulež Playstationa, če seveda ni že prej pogledal Čarovnice iz Blaira in si pokvaril mik ustvarjanja novega.
Tako redke dobre iztočnice, da je lulanje med filmom, drugače pregreha, odrešitev.