Koncert v Londonski "trdnjavi" je dal svežega, od nekje že slišanega, a v vmesnem času popolnoma odraslega zvoka, ki ga nihče na svetu ne bi zmogel tako proizvesti, kot ga proizvede Kronos Quartet. V svojem nedotakljivem polkrogu, z grobim potegom loka in tihim soglasjem duha dvorane.
Posnetek je samo posnetek, če stvari ne slišiš v živo. Nekako tako, ampak ne drži povsod in od dobe prve katarze na koncertu Remember Shakti v Beljaku je to vera, ki pa se mora stalno potrjevati.
Zvok je počasen, po slovansko melodičen na trenutke, v odtenkih pametno nasilen, cvileč, moreč, gromozanski, kot bi velike noge indijanskega medveda iz legend hodile, previdno, a z ostrimi kremplji, po mladem, vlažnem lesovju ruskih gozdov. Vseeno je svojstveno, kako se razvija pripoved v igranju kvarteta in kako avtor obilno daje svojo gmoto po vozičkih v glavo, v miselni rudnik.
Poslušati to ni užitek, bolj doživetje. Razlagajte si sami.
No comments:
Post a Comment