[film/movie] Santiago Amigorena - Quelques Jours en septembre

Ne vem, zakaj se ljudem zdi butasto, če je kak film preprosto dovoljeno butast, premalo podpisan od režiserja, ki je prvič ugledal žaromete, in da je slabo, da je do nerazpoznavnosti (kar sploh ni res) premešal žanre... Taki so namreč zvečine odzivi na tale filmček, podprt z igralsko petorico gardedame Juliette Binoche in moje vrstnice po letih, Sare Forestier (kakšne ustnice, hudirja, kako sočen incest!), potem Coenovskega Johna Turturra, tako zelo teksaškega Angleža Toma Rileyja, pa kopije "Anthonyja Zimmerja", drugače iz Nebraske, Nicka Nolteja. Ta zadnji sploh izgleda tako, kot daj po "copy&paste" postopku menjal obrazno fasado z Mickeyjem Rourkeom. Dovolj o obrazih, eko.

Kar se začne kot tipični prednastavljeni triler (nisem vedel, da grem gledat to zvrst), podvrže svoj jedrni čas napletanju raznorodnih preganjanj časa. Najbolj mukotrpno je, da včasih ne veš, če oni vedo, kaj bi radi s svojim časom, čeprav sinopsis s svojo kriminalno predpostavko hoče ravno to. John Turturro duhoviči s svojimi poetičnimi vložki in Elliot, tretji človek ali kar pač že (trademark Nick Nolte), je že od začetka prekleti Anthony Zimmer, Keyser Soze in sto takih, za katere nekako od prve omembe naprej vemo, da jih bomo spoznali šele v samem razpletu - pa še tam je njegova slika nejasna.

Da se posvetim svetlim stranem. Film si na nekaterih pravilno izbranih mestih dovoli biti butast, skrajnje naporen s svojim zavlačevanjem, ampak - se mi zdi - da zgodba ni čisto prosto podana, navijačena v stroj brez predhodnih odločitev. Seveda, odločitve bi morale biti osnova vsakemu, sploh takemu (triler, krimi, detektivka, napetnica...) filmu, ki mora v ključnih obratih delovati brezhibno. Malo zmanjka, vsake toliko pa - kar je najhujše - lahko nesramno prebereš dogajanje v naslednjih minutah. Tudi, jebiga, v ključnem strelu z razdalje skozi beneško steklo. Vseskozi se čuti, da je osnova - in tudi igralski potencial, oboje vsebuje nesproščene impulze, ki se potem v končnem "izdelku" narišejo kot skica z naslovom "Ljubezni trud zaman".
Juliette Binoche je majceno dominantno seksi, brez da bi sploh pokazala kaj golega; John Turturro ima vzgibe, ki bi lahko iz njegove vloge naredili serijskega morilca par exellence; Sara Forestier deluje malo zgubljeno, pa nikoli prav ne veš, ali zaradi napotkov režiserja ali zaradi lastnega videnja lika ali, bognedaj, zaradi daydreaminga; oni visoki Anglež, ki izgleda kot Teksačan (še malo nisem posumil, da ni Američan), nerodno zapeljuje obe babnici po vrsti in se gre incestne pomežike na križišču treh mladih (no, ja) ljudi. Kot bi rekel Stojan Auer: "Več sreče prihodnjič!" Pa ni švoh. Aja, še tole - vložek 11. septembra deluje kot priponka iz nekega 128. filma, ki nima niti najmanjše sorodnosti s tem.