Ameriška zasedba, ki je pred leti gostovala tudi v Ljubljani, v okviru festivala Druga godba, je našla dovoljšen kos pogače zase v malo moderniziranem, malo udarnem, malo meditativnem in nasploh zelo poslušljivem, že skoraj za zabave primernem klezmerju. Židovska glasba, to se mi zdaj že nekaj časa smuka okoli žnabljev, ima poseben, niti prav transu niti predvidljivi taktnosti podoben ritmovni ustroj. Violina, denimo, je na dotični plošči zateglo ostra, prav za ščepec soli žalostna, še zlasti izstopa v počasnejših komadih, kjer zapolni melodijo do roba in čez, čeprav tehnično ne zahaja v briljantne virtuoze. Trobila dajejo temperament peklenskim razmetavščinam, barvo malo počasnejšim - a še vedno - hitricam. Bravurozno se vključuje v glasbo glas glavnega vokalista, skladen, visok, zanesljiv, malce preveč "britanski" (kar je v tem pridevniku pudingastega)... Ampak CD se kljub finesam, ki bi jih še šlo maaalo pošminkati, ponaša z dovršeno dramaturgijo in avtonomno dozo čistega ambivalentnega veselja. Po židovsko, jebeš.
No comments:
Post a Comment