Anouar Brahem (Tunizijec) je, ob bok libanonskemu Dhaferju Youssefu, še eden tistih, ki snemajo svoje plošče z zavidljivo premišljeno doslednostjo. V slogu minimalni skoki vstran, a velikanski, oberočni vihtljaji v smislu plodnega razvoja skladb. Album Astrakan Cafe se začne kot uglasbljeno klicanje k pozornosti, z nabrušenimi toni, grenkosladko odmerjenimi v notranje uho. Potem je vsaka naslednja kot vožnja s starim vozičkom, ki na vsakem kamenčku zaropoče malo drugače, ampak vseeno daje od sebe zvok, ki ti da vedeti, da se pelješ, da nekam greš, in da ti nekaj (voziček ali pa, jebiga, še en tip iz Magreba) k temu zavzeto pripomore. Malo pobiranja strun s prsti, nežno in nikdar prav prepočasi, razigrana narava količinsko majhne rekrutacije glasbil... Če bi bilo to glasbo moč slišati v živo, bi gotovo ne pustila skoraj nič prostora za odvračanje misli, za dekoncentracijo in razletelo pozornost. Vse bi se uperilo v krvavo rdečo nit izvrstno zastavljene in takenako izpeljane glasbene linije.
No comments:
Post a Comment