Niti ne slab poskus, kako narediti popularen spomenik veliki podobi puščavskega bluza, Aliju F. Toureju. Komadi so, kar je rahlo čudno, veliko bolj zvočno polni kot na prejšnjih ploščah (seveda še nisem slišal vseh), ampak ne morem se znebiti občutka, da je to zaradi obdelave. In če je tudi od številčnosti ter kolorita zasedbe odvisno, mi je Ali bolj všeč, ko je osamljen, intimen, kvečjemu s svojo vdano skupino ASCO, s katerimi deluje tako enovito kot Vlado Kreslin z Beltinško bando ali Malimi bogovi, Pat Metheny z Lyleom Maysom - pa še koga bi lahko navrgli. Vseeno je bilo in je še lepo videti, da so izdali tako ličen plošček (jebiga, vizualnost ne more odpasti) s skoraj pop-artovskim portretom glavnega protagonista v letu njegove smrti, 2006. Zadnji hommage, ki si ga je napisal sam. Reči melodiji izpod njegovih Niafunkejevskih prstov hommage pa bi bilo prepoceni. Glede na polnomastnost še en opomin - zdaj bo treba pogledati, kaj počneta (predvsem) Toumani Diabaté in Ballaka Sissoko, igralca kore. Mlajši kot so namreč bili Alijevi projekti, več je slišati tega glasbila.
TRANSLATION FOLLOWS...
No comments:
Post a Comment