[zgoščenka/CD] Terje Rypdal - Vossabrygg

ECM se dobro znajde - ali premore polne škrniclje sreče ali pa se je moj glasbeni okus že toliko usmeril. Nekaj je. Plošček, o katerem imam namen povedati nekaj na kratko, je letnik 2006 in se navdihuje pri pokojnem velikanu džeza, Milesu Davisu, natančneje pri njegovem slavnem albumu "Bitches Brew". No, kaj z njim naredi blagozvočni norveški kitarski improvizator, je pa že druga zgodba.

Seveda stvar ni tako oddaljena ne od originala oz. njegove izpovedne širine, niti od standardnega prizvoka skandinavskega džeza, je pa dovolj daleč, da se ti svet spremeni v neko vodnato, pretočno platno, v katerega potem lahko pljuskaš s svojimi trenutnimi mislimi, ni pomembno, na katerem koncu uščipneš. Uvodni komad in ta, ki mu sledi, napovedujeta približno shemo albuma, na katerem se prepletajo minimalno podloženi, dolgi, trepetajoči in zategli zvoki raznih solističnih instrumentov (predvsem mislim na trobento in električno kitaro) na eni strani, na drugi strani pa odredi sintetičnih bobnov in izmaličenega ritmičnega žvenketa trkajo eden ob drugega in se prebijejo v ospredje, pred pregledno melodijo klasičnih, oprijemljivih glasbil.

Terje Rypdal se s v sintetičnem zvoku eklektično, ampak prav milo umerjeno, po nordijsko zvonko poigrava z originalno temo in jo, hvalabogu, ne sprevrže v nekakšen "smooth jazz" (mislim na kompilacije, ki s svojo povprečno laid-on-mellow tkanino cefrajo občutek za dober okus). Plošča se v svojem veščem spogledovanju med rock kitaro in poklonom izumiteljskemu, zdaj že utečenemu Davisovem džezu, znajde v izjemno poslušljivih vodah, nekako tako, da si jo lahko mirne duše zavrtiš, kadar se ob treh zjutraj po zakotnih ovinkih kolovratiš domu naproti. Še najbolje na kolesih.

[predstava/performance] Kristo Šagor - Prepovedano za mlajše od 16 (r.: Klemen Markovčič, ŠKUC gledališče)

Že dolgo se nisem javil tostran Mediterana, če upoštevamo, da se tale podblog v svojem HTML kodu še vedno imenuje Al-Iskandariya (ali Aleksandrija). Vmes se je zgodilo, slišalo, pokusilo in izkusilo mnogo zanimivih stvari, a so bile nekatere kritike preprosto časovno neulovljive tudi za tako splošnega in nekompleksnega gledalca-pisca, kot sem tukaj. Skušam biti, no.

Danes so Vesna Vončina, Peter Harl in Medea Novak v ŠKUC-u (Stari trg, Ljubljana, nasproti Akademije za glasbo) v režiji Klemna Markovčiča igrali predstavo, ki se na uvodnih letakih označuje kot "dramska predstava za mladostnike". Naslovljena je "Prepovedano za mlajše od 16", avtor Kristo Šagor se bo tudi udeležil uradne premiere. Za vse, ki bi morda hoteli to reč videti, pa je v medijih ne najdete (ne vem, kaj je s spletno stranjo Cankarjevega doma (dalje CD, op.p.)): premiera bo 13. januarja ob 18.00 v Kosovelovi dvorani CD. Ob 17h je napovedano srečanje z avtorjem, prav tako v CD. 

V bistvu prvič malček prehitevam dogodke. Ha! Tristo robatih.

Torej, stvar je v tem, da imamo pred sabo tri ljudi, ki uspešno zaidejo pod svojo dejansko starost in so v svojih vlogah bolj ali manj verodostojno - šestnajstletniki. Seveda ne takšni preneumni, ki ne bi vedeli, da se spodaj ne le lula, marveč tudi sramuje in okoliši in zardeva in dotika. Nekaj zanimivih preobratov je povezanih z njihovim iracionalnim obnašanjem, njihovim mikronačrtovanjem, njihovo zdolgočasenostjo in vedno bolj na glas vpijočim staranjem mladostnikov. Kaj mislim s tem? Radikalno izjavo, da je veliko pričakovanje v tem, ko čakaš, da iz petnajstletnika postaneš šestnajstletnik. No, saj. Ko si osemnajst, si pa tako že napol mrtev od vsega dovoljenega in neomejenega dolgčasa. Najbolj zanimivo je, da sem vedel, da so vsi trije premikalci dogajanja kar nekaj let starejši od te magične šestnajstice, pa vendar jim je uspelo z minimalnimi transformacijami ustvariti tisto neko zmedeno samozavest in nerazložljivo silo, ki žene napol igrive, napol psihološko nasilne konflikte med njimi. Vprašanje, kako se bo tesnost njihovega klavstrofobičnega notranjega sveta sklapljala z veličino CD dvorane, pa katere koli že, ker so njihovi odnosi dokaj spretno zagrnjeni v poteze posebnega realističnega igranja, tako da bi jih mirne duše lahko tudi kdo snemal iz roke z amatersko kamero. Edini zares problematični del je morda predvajanje posnetih biografskih odlomkov glavnih junakov (govorijo seveda sami), ki ob prej naravni in zelo neposredni prezenci njihovih glasov izzveni oddaljeno in nepravo. Uvodni video pa uspešno intonira neko željo iz ozadja, ki je sami skozi odvijanje teksta ne morejo naravnost povedati ali pokazati.

Toliko.

[film/movie] John Badham - Dracula; Guillermo del Toro - Favnov labirint

Končno sem se - morda - spravil malo v red s samim sabo, tako da sem pogledal dva zanimiva in vsekakor močan komentar budeča filma - najprej Drakulo iz leta 1979, režija John Badham, nato pa še Favnov labirint, ki ga je leta 2006 režiral mehiški svežinec Guillermo del Toro, prav taisti del Toro, ki naj bi se lotil snemanja Hobita, kar bo, če bo hotel zadovoljiti epskega Jacksona (ta tudi piše scenarij) polne fantastoljubce, salamenski zalogaj.

Kakor koli že. Moj čas je skromen, kot bi imel eno samo majhno klepsidro za umivanje zob - kakršne pač raja kupuje te dni za praznike, morebiti tudi zato, da se uniči kakšna biserna sklenina manj.

Dracula (1979) je zanimiv film predvsem iz dveh ozirov - eden je ta, 

da se večkrat med filmom zazdi, da se je zgodil redek pojav; namreč da je režiser najbolj vešč atmosfere in toka dogajanj, igralci pa so proti njegovemu kadriranju in osupljivo (a res minimalno zamaknjeno) neklasičnim uvidom izpadli dokaj borni in zmedeni. Ponavadi se namreč reče, da so igralci naredili najbolje, kar so mogli, ampak očitno koncept in srž še nista dozorela in pognala cvetov. Hja, druga stvar pa je to, da se ob vsej tej fantastični zgodbi, do 79-ega leta že dodobra razcefrani Stokerjevi noveli, v odnosih med akterji pojavljajo močna človeška, včasih skoraj malo (brez bogokletništva) Bergmanovska razmerja, vsaj v smislu intenzivnosti. Seveda redko postavljena v ospredje, a vendar, kot da je v ozadju filma neki škripec, ki vleče nit naprej, tudi če se nam zdijo igralci "ošabno" odmaknjeni, zgodba pa kar vse preveč doumljiva. To je mogoče zaznati iz raznih kar naenkrat prestavljenih, oddaljenih posnetkov, ki ne izgledajo niti voajersko niti pretirano totalno, stilizirano povečano, am

pak se gibljejo ravno nekje vmes med mnogimi kategorijami, vsak po svoje. Še par manjših detajlov: Frank Langella se spretno izogne enemu najslavnejših stavkov ("I never drink...wine."), tako da ga vrže skorajda pod mizo, seveda ne dobesedno, govori romunsko, kot da je to slab osvajalski štos, za edini dokončno spolnostni prizor pa navleče nase scela seksi mornarsko srajco iz grobe tkanine, v kateri izgleda kot iz nekega okultnega rajcpapirja za ženski del sveta. Ves film enkrat ne pokaže svojih slavnih dolgih podočnikov, niti ne stopi na pot rdečih oči in motne zamaknjenosti. Kot da se ves čas ukvarja malo s hipnozo, malo s svojo moškostjo, ki se je izgubila v "toku stoletij". Na drugi strani ima Kate Nelligan kar nekako preveč umirjen ženski ton, ki se uspešno povzpne do nivoja demonske privlačnosti le v sekvenci, ko je sama v norišnični samici s svojim zaročencem. Kakor da je njena usoda prežalostna, in to že od prej, da bi se lahko resneje upirala toku dogodkov. Laurence Olivier je precej nerodno odkrehal svojega Van Helsinga, drugače mnogokrat glavnega subtilnega humorista, nasprotno pa je Donald Pleasence iz dr. Sewarda napravil zanimivo, (Pleasencu nemalokrat lastno) človeško odprto bitje, ki se tudi komično odziva, vse pač v skladu z zanimivo sproščenim duhom filma. Seveda, produkcija te baže se drži normativov, ki jih mora doseči, ciljne publike, ki jo je treba obrusiti, itd. - ampak esenca je kar nekako prava, bogsigavedi od kje, verjetno ravno zaradi vsega naštetega in še česa takega, kar tukaj ne bo našlo mesta. Res je, da je film nemara bolj za sladokusce in potrpežljive opazovalce.

Favnov labirint, tolikanj opevani animirano realni fantazijski svet, ima že v osnovi težje izhodišče, ker je postal vmes predmet zaljubljenosti kar nekaj mladinskih subkultur ali preprosto prehitro nostalgičnih omizij. Film se dogaja v revolucionarni Španiji, kot jo poznamo iz prve polovice dvajsetega stoletja. Franco, sadofašisti, estetika HMV gramofonske trombe in paketkov najfinejšega tobaka; potem revolucionarni, od blata zamazani lepotci z vero v očeh in črnimi, samosvojimi fatalkami v vlogi kurirk; potem pa je tu še deklica, ravno pred puberteto, ki naleti na polmajevske stele, iz katerih ji grgrajoče gozdne vile v svoji žužkasti obliki stalno kažejo na nasprotje med videzom in resnico, na nasprotje med njihovo odurno, lomastečo, brenčečo, somračno podobo in njihovo zavzeto, globoko, "od večnosti okuženo" (bi rekel Juan Ramon Jimenez) vase zaverovanostjo. Nobena teh plati ni ne rožnata ne raševinasto črna, čeravno se filmu nesrečno zgodi, da se tu in tam povleče na eno ali drugo stran. Kakor da zaradi jasnosti - ki je ob takih idejno močnih, prepredajočih zasnovah ne potrebuje. Sergi Lopez je skrajno zanimiv v svoji vlogi manipulatorja z življenjem, sodnika, ki odreja grobost, očeta, ki želi samo dobiti sina, da bo ta naprej nosil očetovo slo po jezi, domišljavosti in sovraštvu minljivosti - in naenkrat vso žalost, izprijenost in brezup. Nekaj zapletov in dogodkov je prav dih jemajočih, a na tak predvidljivo siten način, da se človeku že malo prej dozdeva, da je "tu pač moral biti vozel, da se vrv ne bi kar ležerno naprej vila". Približno tako. Računalniško izrisani, odraslim nevidni (kajpak!) svet je zavidljivo mično zlit s poznano človeško resničnostjo, a kot da mu manjka nekaj več tihe grozljivosti, ki se ne more tako čisto izraziti v podobi, ker strah z imenom in sliko že izgubi vso slast drevenenja in mrtvičenja udov. Zaključek je pač že od začetka bolj ali manj znan in obrati so že pričakovani v svoji nepričakovanosti - torej, Guillermo, nismo tako zabiti, smo pa željni videti več. Mogoče že v Hobitu, pa brez zasoljenih pripomb, tudi Tolkien ima kakšne prave zlate žile, ne le prežvečenih (kar ni njegova krivda) hemoroidov.

[zgoščenka/CD] Stephan Micus - Music Of Stones

Seveda, nemški popotnik je že starejši gospodič in ni vedno najbolj hvaležno odkrivati pozabljene plošče iz časov, ko se je svetovna zavest o založbi ECM in njenih raziskovalnih projektih šele vzgajala in širila. No, ECM je danes ogromna založniška hiša in celo trgovska znamka za nek čisto poseben zvok, ki prehaja med nordijskimi free-jazz sagami, sufijskimi zlitji zahodnih instrumentov in arijskih panditov, elektronskimi modulacijami svobodnjaške severnjaške glasbe in učinkovitim vokalnim (pa tudi instrumentalnim) poustvarjanjem t.i. stare glasbe (glej ime Rolf Lislevand in Hilliard Ensemble, npr.).
No, ta naš preljubi Švaba, Stephan Micus, je vse svoje dosedanje plošče za davna desetletja nazaj posnel pri tej založniški hiši in slejkoprej lahko rečem, da je njegova posebna vznesenost nad ambientalnim navdihom (ki se ga zadnje čase najbolj očitno loteva David Byrne, kot slišim) posebna značilnost njegovega ustvarjanja in s tem še ena določnica melodičnega pečata ECM založbe. No, ne vem, če je imela pri njem hiša toliko opraviti kot pri kakšnem od sodobnejših izvajalcev, kjer se pri zaključnem sunku avdio čopiča le malo čuti izbrušen posluh producenta in ustanovitelja založbe, Manfreda Eicherja.
No, mirno, pustimo ECM v kotu, da moli za svoj minimalizem. Micus je večopravilni glasbenik (in s tem mislim konkretno na glasbila), ki se redkokdaj loteva svojih projektov s človeškim glasom - natančneje, človeški glas je lahko samo eno od glasbil, kot če bi vlekel z lokom po glasilkah ali jih vzburjal z dotikom bobna. Na tej plošči se glas (ne avtorjev) v svoji obredni pojavnosti pokaže samo na zadnji skladbi oz. delu albuma (Part 6). Tam deluje kot biološka sponka med mislijo skladatelja (kar Micus v osnovi je) in odmevom dolgih, domišljenih psalmov iz ostalih glasbil. To ni Arvo Pärt, pa vendar vidim tega Estonca, kako prisluškuje in se muza. Niti ni Giya Kancheli, četudi kak premor traja ravno tako dolgo, da se njegova kavkaška tišina vtihotapi v čustveni obraz pesmi. Še manj je to Jan Garbarek s (pre!)dolgimi in potegi zraka iz "brass" sekcije... Občutno nekaj lastnega Stephanu Micusu, njegovemu opusu, vsi prej našteti muzikanterji so ravno tako iz iste kaše izvrženi, a popolnoma drugačni. Micus ohranja sebe kot meniha med vsemi navideznimi poskusi spajanja svetov in namesto da bi oprijemljivo zaplodil z navideznim, ustvari svoje navidezno, ki se mu razpira kakor neskončen svitek pergamenta. Najlaže je občutek ob poslušanju albuma "Music Of Stones" opisati tako: v presledkih te prime, da bi pustil svoje materialne želje in se preselil na tisto sveto goro, kjer igrajo tako glasbo. V presledkih med temi presledki se vprašaš, kako je mogoča tolikšna eteričnost in kje je humor v teh bizarnih tonih. Saj ne moremo večno svirati na aulose in tolči s prodniki ob uglašene stene katedral - ali kaj!?
Vseeno, ta zgoščenka je zdravilo, ko človek ne more več sanjati. To in pa Sainkho - ampak tisto so že druge sorte sanje. Naslednjič.

[zgoščenka/CD] Ernst Reijseger, Mola Sylla, Serigne C. M. Gueye - Janna

Kljub temu, da ima založba Winter&Winter svoje zgoščenke naprodaj po takih cenah, kot bi ovitke delali iz kaše redkih sekvoj in optična vlakna direktno iz sintetizirane cesarske svile, sem si moral privoščiti velik blef. Naključje, ki se je izkazalo za zmago - skoraj tako kot tisti nepričakovani met desnice Muhammada Alija Georgeu Foremanu v Kinšasi... Ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.

Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.

[film/movie] Jiri Menzel - Stregel sem angleškemu kralju

Slovanska komika, germanske blondinke, kako postreči kaviar v umetelnem zviranju brez polivanja in kako ravnati z denarjem, kot da je samo še en povod za "gag", ne da bi mu pri tem zniževal vrednost ali občo pomembnost. Češki jezik popolnoma ustreza bojevitemu, a diskretnemu erosu tega filma, ki se sicer v svoji sredini na zelo značilen (značilen za predolge zgodovinske fabule, ki so raztegnjene na življenjski lok osrednjega lika) način spusti v prosti tek, se ob koncu celo razčmokne v sumljivo nemško obarvano (in s tem mislim prav zares na barve!) reklamo, a mu še vedno ostane zadovoljiv vtis zgodnjih in nekaterih poznejših vložkov, ki ga temeljito uvrščajo nekje med tiho satiro, biografsko dramo lažjega značaja in razširjeno ljubezensko zgodbo.
Ker ne pišem za Delo, si lahko privoščim manjše jadranje na Galapagos. Z drugimi besedami - zakaj so liki v takšnih filmih vedno tako lepi? Vsi, tudi tisti, ki morda realno ne izgledajo tako ali - še bolje - ki tudi v filmu ne bi rabili izgledati tako, milo rečeno, neproblematično. Seveda s tem zgodba ravno prav otopi oziroma tudi vojna izpade kot pustovanje za odrasle, a vseeno se ta zgodba ponavlja že nekoliko predolgo, pa nisem tiste baže gledalec, ki bi imel zelo dolgo primerjalno vrsto. Torej - kaj narediti z nekonfliktnostjo filma? Bi film moral prevzeti aktualno noto, vsaj nekje v stališču - ali pa je, posebno tak film kot je pričujoči, dober ravno zato, ker se ga nič posebej ne dotika?
Nekaj nadrealnih elementov se v filmu izjemno dobro obnese, večinoma sicer hodi po robu odvečnosti, ker vse potrebno dovolj nakazuje že sama situacija in se z efektom hitro in zanesljivo razvodeni moč trenutka. Najbolj nazorno pri transformaciji obraza zadnje Njegove bejbe, ki se ob zgodovinskem kavsu v germanskem slogu spremeni v firerjev portret. Četudi le za sekundo. Ostali, ki jih nočem omenjati, so dobro dozirani in včasih sami po sebi naredijo sceno, ki prihaja ali je že odšla, smiselno, kar je njihova največja odlika.
Povezava malega človeka in njegove čisto posebne velikosti, ki ni mussolinijevska, niti ni v njem kakšen pobožni cestninar iz Biblije, je vredna vse pozornosti. Zlasti spočetka je samo odvijanje dogodkov v prid osrednjemu protagonistu vir neslutenega navdiha in je prava mala zakladnica minimalistične obrazne mimike, ki govori zase kot v tistih kadrih, ki so nemara bolj značilni za italijanski film iz spektra Viscontija - predvsem pa Pasolinija. Ampak, znova, kar so za obrazno mimiko hvaležno naredili črnobeli trakovi, to pod veliko večji vprašaj postavlja barvni, domišljeni zgodbopis, jasen in razumen prav v tem, drugem "mednarodnem" celovečercu Jirija Menzla.
Aja, vse pohvale - z moškega daljnogleda opaženo - za do potankosti izpeljan izbor glavnih ženskih likov, ki izgledajo, kot da se jih igralstvo v njegovem najslabšem smislu (razen zadnje, "Nemke", a tam imajo prednost druge reči) sploh ni dotaknilo. Ravno zato se skoznje na šarmanten način zapolnjuje nekaj dolgočasnosti prearistokratsko zastavljenega scenarija. Režiser bo že vedel, kaj mislim.

[zgoščenka/CD] Emahoy Tsegué-Maryam Guèbrou - Piano Solo

Okej, majceno se mi zdi fletna glasba tudi zato, ker je avtorica tako obskurnega imena in zvok te plošče tako oddaljen, da se zdi kot nekaj med staro, staro kaseto in dobro ohranjeno vinilno ploščo iz časov, ko je Richie Vadnal še plunkal izseljenske viže.
Klavirski solo te etiopske (!) skladateljice in pianistke (vse kompozicije in izvedbe na tlačenki so njene) izzveni kot nekaj med Golden Gate Quartet gosplom, filmsko glasbo iz moderne Nemčije, velikimi jazzovskimi pianisti njegove zlate dobe, najbolj morda res vzporedno z zvočnim profilom Counta Basieja. Njena biografija je že sama po sebi nekaj bizarnega, ampak po eni strani nič bolj, kot je nenavadna npr. biografija Williama Shakespearja, torej navzven nič posebnega, če ne bi njeno (in njegovo) delo odsevalo nekaj takega, kar postavlja vse podatke pod vprašaj ali pa vsaj pod debelo kap želje, da bi bilo moč več izvedeti.
Kako se sliši intenzivni bluzovski pritisk pedala, intenzivni podaljšani zanos na točno določenih tonih, ki pa izzvenijo kot naključno odbrana spontanost, ko se njeno uho pozorno sporazumeva s prsti. Čuti se pridih ženske glasbe, not, ki imajo ponekod tudi dolge falose, prav zategnjeno odločne poskoke, ki jim potem sledi nekakšno džezovsko orniranje, ki abstraktno posnema naravni zvok stvari, strune vesolja, ki se je končalo nekje kmalu po zadnji svetovni vojni. Občutek, kot bi na Voyagerju poslali golem izpovednosti človeške glasbe za preizkus nezemljanov, ki bodo dobili stvar v roke, ko bo doba nezanesljivih, minljivih zvočnih medijev že daljna paleontologija, kot stegnenice triceratopov. Ampak, kot je klavir moško godalo, je obenem žensko tolkalo, kar se strašansko neodtujljivo uteleša v zaporedju kratkih, hitrih, odrezavih, daljnih, potujočih in iščočih signalov, znamenj, ki jih pušča njen klavir. Klavir kot eno najbolj eklektičnih izrazil človeškega slušnega duha, kar v svoji srži skriva morda ponesrečeno krščanske namene in nazive komadov (jasno, ženska je bila dolgo vpeta v etiopsko ortodoksno krščanstvo), pa to enoznačnost monoteizma tako pokosijo in pokopljejo, da ga ni videti drugje kot v črnih črkah. Emocionalen CD, emocionalen zapis. Naj bo to opravičilo.

Umrl je Šaban Bajramović.

In to je to. Samo nisem vedel, kje naj objavim svojo žalost. Ampak on je, mislim da, edini od teh legend, ki me je lahko prevzel tudi v živo, sicer ne več najmlajši, ko me je, a vseeno.

Čaaajjjeeee! In sto zgodb okoli njega, briga me, katere so neresnične.

[predstave/performances] Ne kot jaz; Pupilija (re); Kvartet (S. Horvat)

Zadnja dva dneva sem bil v dohajanju odrske resničnosti. Če se temu sme kar lepo zložno tako praviti. Iz škrniceljna praznih kvadratkov sem najprej kljukico nabil na "Ne kot jaz", hrvaško-srbski del raziskave smrtnega greha zavisti v projektu Via Negativa, takoj zatem sem prestopil taylorističen prag drugega prizorišča in posmukal jagode z rekonstrukcije antologijske predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, končal sem danes in se po napornem dnevu zaprepaden "zbudil" po predstavi Kvartet (a.: Heiner Müller/r.: Sebastijan Horvat).
Težko je pisati, ko te niti tako preprost pripomoček, kot je tipkovnica, ne posluša več. Vseeno bodi.

Via Negativa je nekaj, na kar gledam morda malo skozi kloako delavnice - ko sem se s tovrstnim principom dela ukvarjal od znotraj, sem izvedel za marsikatero deus-ex-machinasto podrobnost, ki bi jo bilo verjetno bolje odmisliti ob gledanju, a nič zato. Včasih uspe bolj, včasih manj, v osnovi ni važno. Dva polpatološka primerka, Boris Kadin in Kristian Al-Droubi, sta se, gordijsko motaje zgodbice in podtakte, naslonila na poskus "igre z noži" Marine Abramović, kar je bila, poleg glavne teme (zavist), tudi edina bolj očitna popkovina med to in slovensko-hrvaško-srbsko obdelavo greha, naslovljeno Štiri smrti. Na videoposnetku sta se z neponovljivim ritmičnim obdelovanjem zbadala v prste, si stoično zadajala navidez nedolžne vbode, ki pa so v sobesedilu in dobro naoljeni odrivni vzmeti pokazali svoj pordeli, potni, solzni obraz. Ampak kje je smisel? Negativen odmik od predstave po predstavi, ko sem poskušal ugotoviti, kje je performans zašel v prazno območje, v kozaško planjavo. To ne pomeni, da ni bilo veliko sekvenc zgledno obdelanih in nastavljenih v žaru borbe z gledalcem, a agresivni realizem je krhki piškot, ki nenadzorovano plesni čez četrto steno.

















Pupilčki, dobre maske. Seveda deluje fino, če daš nase tako močno referenco, kot je originalna predstava. Maske so dobre, igrarije in kozlarije in tovariške dretvine prav tako ne morejo pogrešiti. Seveda, vloge naključno izbrane, igralci povečini neigralci, imamo ljudi iz prve zasedbe, ki nastopajo, ali na brechtovskih videodnevnikih ali v posnemanju fizičnega telesa ali v norih zamislih, ki so preživele menjavo štirih desetletij. Zanimivo je opazovati postopek rekonstrukcije, seveda uvideti premise, ki so še vedno spoštovanja vredne, nabite in gibajoče, a več od tega nekako ne ostane. Projekcije zadaj so narejene nekako powerpointowsko (skoraj predstavitev seminarske naloge pristop), glas prvega režiserja spet zveni kot nek esej in ne dovolj kot del predstave same. Vprašanje, ki se mi logično postavlja, je, kako naj to gledam, da ne bom opazil vseh nezanimivih referenc in se osredotočil na tiste, ki res soustvarjajo nov uvid, nov privid, novo iluzijo.
















Kvartet Heinerja Müllerja (v režiji Sebastijana Horvata) je bil paradni nokavt dvodnevnim mukam, ko je bil urnik poln kot živinski vagoni iz koncentracijskih taborišč po koncu Druge. Na velikem odru MGL-a so, domnevno zadnjič, v okviru konference IETM, postavili minimalno scenografijo, ki pa je sama po sebi, z vonjem in nasploh nenaključno sinestetiko vzpostavila dogajalni prostor kot zelo skoncentriran, čeprav v naslovnih vlogah spremljamo "le" dva protagonista. Izhodiščno silno dejstvo predstavlja, da oba predstavljata skorajda poosebljeno (in poosebljano) igro dveh izrazitih posameznikov, obenem dve popolnoma drugačni generaciji, dve magnetni prezenci, ki obračata naboj sebi v prid in sebi v draž, da bi... Glasba, ki je v ozadju, ima podobno vlogo, kot v indijski klasični glasbi tanpura, torej, intonacija in uglasitev, podlaga in rdeča nit. Zastavice, kot so razpela in zlata doba sakralne "tapiserije", pa za katolike prav freudovski efekt bogoslužnega kadila - vse to izgubi pozornost, ko se začne spopad dveh človekov, komedijantov, tragedov, institucij v malem; spor z gledalci; potem je tu še hrana in Maslowova piramida, ki se pritajeno kaže skozi hierarhijo akcij in mišljenja... Vedno je težko razgrajeno ocenjevati takšne predstave, ker so v veliki meri odvisne tudi od neomajne sposobnosti igralcev, da zgoščata svet na svojo raven in da svoje biti všivata v 3-D platno sveta, kot je danes. Njuni kostumi skorajda od baročnega včeraj, njuna publika tako zelo od danes, a taka, ki se gotovo oklepa neke tradicije, konvencije, če hodi "v gledališče po teater", njuna beseda ujeta v samoironijo, ki pa mora biti kot vsako koristno omalovaževanje najprej v obeh mejnih kotih, da lahko vmes frčijo strelice in fekalije - zavoljo ljubezni in zavoljo miru? Če se ne zmoreš prisiliti v vprašanje, se ti postavi tukaj, skromno rečeno mislim, da celo bolj ljudem, ki sploh ne poznajo gledališča in jih kot tako ne zanima.

[predstava/performance] Vladimir Stojsavljević - Tri elizabetinske tragedije, Prepovedano gledališče (r.: Dragan Živadinov) (1.del)

Česa vsega si človek ne more zamisliti. Gromozanske množice pred visokimi zelenimi železnimi palisadami Gospodarskega razstavišča. Režiserja in igralca obenem, teleloga in še kaj, kako prisega, da smo/ste vsi naši, ki ste tukaj (in nihče ni kriv, da je šlo ven petsto kart za prostor z vsega dvesto sedeži). Ki se, vzhičen od tolikšnega navala, domala klanja množici, čeprav je vedel, da jih bo toliko, toliko preveč. Predstava nima ponovitve, je pisalo v občilih - ampak za nas je bila, nocoj, predstava uprizorjena še enkrat, in sicer takoj po izvedbi.
Tako sem mislil in nič nisem psoval časovnega zamika, ker sem ekspert v primeru kako zapraviti dve uri odvečnega časa. Ne bi pisal naprej, če se ne bi po tanki vrvi za perilo vmes prikradel ampak.
Ergo: Ampak ko so razdelili karte za takojšnjo reprizo, so se, že krepko poklapani, obrisani pod nosom zatekli v bližnje lokale ... Ostalo nas je šest ali sedem voljnih, ki smo še vedno upirali oči proti dolgi masi asfalta, ki je vodila do vhodnih vrat velike hale. Konstantno z mobilno opeko v roki je kartmojster končno izdavil: "Mah, pejte. Poskusite srečo. Baje še oni, k so že noter, nimajo kje stat."
Skratka, takole, za floretovo ost, pa nisem še nikdar prišel gledat kake predstave. Prvi plus. Sedel sem v tako čudni grapi med dvema vrstama stolov, da sem imel pravcato plesno ogrevanje, ko sem z očmi preklapljal med oddelki prizorišča. Drugi plus. Ponarejen občutek upravljanja z recepcijo, a komu mar.

PREDSTAVA::
Kako odmeva. Prvič slišim, da zvok v kaki gledališki predstavi tako nosi (in je veliko časa spričo tega tudi nerazumljiv, kot bi ga torzija oddaljenosti odvijala proč, jakost ali šepet, vseeno). Otroško majhnega sem se počutil, gotovo ne le zato, ker sem prvič prisostvoval kaki tovrstni predstavi. Orkester je začenjal s prologom, ki se ga ne bi sramoval sam Hilliard (v vokalnem ekvivalentu) v kaki kölnski katedrali. Da se ve ter izve, kje smo. Potem vsi občutki naenkrat. Mehaničnost gibanja, stalna katahrezična referenčna daljica med projekcijami in tekstom, govorjenim zelo razločno, zelo gledališko. Očitek, da nekateri počno nekaj z nogami in rokami, drugi se jih branijo in živijo v drugih naselitvenih conah. To ni več očitek, vsaj po nekaj minutah ne. Scena je konstrukt, ki bi lahko bil toliko stvari, kolikor gre mikrokaset med Zemljo in Sonce. Saj res, kamera z nekim varnostno barvno lestvico spremlja dogajanje iz centra in od strani. Projektor se na tračnem organizmu pomika in prestavlja AutoCAD izrisane rotirajoče se mehanokrožnice po zadnji steni, ki ni več stena, ko se začne predstava.
Danes sem se pletel okrog tega, kar se mi je ponoči sanjalo o tej predstavi. O enkratnosti dogodka, ki je vzpostavljena v spretno načrtovanem izostanku naključja. Malček soli na trdno izjavo iz samega sebe, da je to nekaj, česar še nisem videl in kar bi rad zelo kmalu preizkusil. Kdo dela z velikimi, zakaj veliki z majhnimi delajo velike? Kot Jordan in Chicago Bullsi devetdesetih? Kot Taras Kermauner in novorevijaši? "Huh, beats me".
Naposled sem vesel, da je takšno gledališče tako blizu mene. Ker mi daje neznane začimbe na mojo dnevni miselni krožnik, tisti iz postane menze preteklega.

[predstava/performance] ad1 --> Bertolt Brecht: Ukrep (r.: Sebastjan Horvat, i.: EKG); Matjaž Farič: Odpotovani (En partage)

Torej, razjasnimo meglovitosti na začetku. V četrtek sem zamudil prvi del predstavnega sklopa Ukaz/Ukrep, ki ga je v ljubljanski Stari elektrarni pripravil dvojec ustvarjalcev, prvega koreograf Matjaž Farič, drugega gledališki režiser Sebastjan Horvat, v obeh polih stvaritve pa mesto glavnih agentov nosijo plesalci sveže skupine En Knap Group ali krajše - EKG. Zamudil sem torej Faričev del, po pričevanjih bolj plesno naravnan in po gledališkem listu sodeč je valovanje povzročal namensko nepripovedno usmerjen ples.
Kar pa se tiče Horvatovega dela ... Projicirano besedilo Brechtovega prepovedanega komada se v prevojih in zastankih kot virtualni grafit izpisuje na zadnjo steno. Nedomiselnost ne moti, ker se ujema s tistim, kar vidimo v nadaljevanju, izrabljanju in preobrazbi materialov, ki jih ljudje oblačimo nase, v zgovorni politični momentum. Da ne bom klasično nič-več-kot-le opisoval, plesalci EKG so me precej navdušili z njihovo fizično pojavnostjo, skupina je očitno tvorjena v nekem pretkanem kontrastu oblik in sinestetičnih sposobnosti premikanja publike. V glavnem, ne bi govorili o vsebini predstave, nismo tu zaradi pokvarjenosti --> poigravanje in obračanje simbolov na delno abstraktni ravni je že precej dlje od zadnjega učnega komada, ki ga je na svet spravil Sebastjan Horvat. Zato je vse skupaj tudi veliko bolj všečno, okej, sovisnost je šla žvižgat rakovicam nekje po prvi četrtini, ampak se je obdržala nad vodo, izplavala z energično rdečo Turkinjo, po preprogi cepetaje. Zakaj s o potrebovali fizično nagoto? Zato, da je material izpadel nepomemben? To se je zgodilo že prej. In še nekaj takih podvprašanj, za katere zdaj ne najdem časa.
V petek sem se naslonil na os kolesa in se priguncal do Plesnega teatra Ljubljana, kjer so številčni francoski plesalci skupine Coline s koreografskim deležem Matjaža Fariča uprizorili relativno kratko, povsem eksperimentalno plesno osredotočeno predstavo. Cikal sem, ko sem se po dolgem času znašel v okolju, kjer nisem svoje biti posiljeval s pričakovanji, niti plesalci niso tega niti v najmanjši meri sprožali v meni. V neki nenavezanosti na čas so se postavljali pokonci v stebre luči, v stebre ali kvadrate, in izgledali so neobremenjeni s svojo povednostjo, ne tako zelo v tistem svetu, ki se ga da skompletirati v kaj tretjega in ni nujno vezan na ples. Njihovi obrazi so sijali, izžemali so se v znoju, objemali v skupnem hotenju. Pri nekaterih bi si res želel več fizične prisotnosti, ker so se vmes občasno vzredile lahke segregacije prezence. Drugače pa so jim dobro pripomogle razpostavljene profilne luči, stalno sem seveda pričakoval, da se bo ena plesalka, ki je sedela v avditoriju, priključila dogajanju znatneje kot samo z nekaj baskovskimi stavki, iz katerih so vrh vsega še malo norcev obrili. Navzlic dovršenosti v majhnosti sem na koncu pomislil - govorili so v semantično dokaj osvobojenih telesnih premikih, a če bi imeli še svoj temelj in svoj cilj v klasičnem smislu, bi to poslabšalo ali oplemenitilo izid?
Konec aprila in začetek maja bosta očitno spet namenjena plesnim (per)mutacijam misli.

[predstava/performance] W. Shakespeare - Tit Andronik (r.: Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana)

Preprosto treba se je sušiti, kot po Conradovem Srcu teme, kot po Angelskem srcu Mickeyja Rourkea, kot po zelenem srcu nadležnega Johna Carpenterja. Takrat se mora môra izpremeniti. Prepoln sem še vtisov, obojih, oberoč držeč se za črke in pisalo. Več v nekaj dneh.
EDIT: Alora, zdaj sem priblizno prespal vso doživljajsko ceremonijo. Zdaj lahko povem kaj več, a še vedno ne preveč, da boste sploh šli gledat ... Sicer pa je vseeno, pri predloženi predstavi veš, kaj se bo zgodilo (saj Shakespeara res vsi poznamo, mhm), ali ni ti prihranjena nobena podrobnost iz življenja trenutkov, razposajenih - na odru.
Godba, skupspravljena od Alda Kumarja, daje ciklični podton dogajanju, ki vmes hvalabogu krene drugam, se vrača, na novo zapira in razpira s prikritim mojstrstvom režije. To je sploh eden najbolj prikritih, pos festum kronanih vtisov s te predstave. Drugo je gotovo, kako prvič v ta zvok himnične gotske spevnosti svoj glas zaseje Jernej Šugman, igraje glavnega protagonista tragedije, rimskega vojskovodjo Tita Andronika. Kot bi bil od zmeraj tam, v tistem golem svetu z enimi vrati in ogromno krvi. Kri nasploh preide v polje dostikrat predvidljive estetike - malo je nerodno, recimo, poigravanje z merjaščevim kožuhom nad truplom Bassiana, a samo dotlej, ko je izdvojeno iz toka dogajanja, ko uspeš za nekaj sekund pogledati nazaj v resničnost. Predstava namreč gradi na tem, da te v povečani viskoznosti posrka med svoje grozljive razsežnosti. Še sam ne veš, kdaj se valjaš v mesnatih poljubih, ki so bolj trganje jezika; v krepkih božanjih, ki so bolj krvavo otipavanje z odrezanimi udi - naj ne nadaljujem. Torej, temeljno vprašanje - kako se ta bolezenska klecavost sprevrže v smisel? Po eni strani, z znatnim vnosom komike, toda ta ne nazdravlja pijanemu režanju vsevprek, ampak blaži rane, četudi navzven to sploh ni njen namen. Prihaja v najbolj srednjeveških prizorih mučenja in ga sočasno podaljšuje in zanika. Treba pa je omeniti tudi mestoma neulovljivo osebnostno raven glavnih nosilcev dogajanja, kar je, v metajeziku povedano, lep poklon navzočih igralcev igralski ter gledališki umetnosti. Zaradi takšnega zganjanja duhov se splača iztrgati iz droba desetino mesečnega zaslužka (ker smo ravno v času velikih delavskih demonstracij in recesije). Kaj pa bi na to rekel stavkajoči na pločniku?

[predstava/performance] Vladimir Sorokin - Led (skupinsko branje s pomočjo domišljije, Novo riško gledališče, Linhartova, CD)

18. marec 2008, Linhartova dvorana izgleda kot antični oder, napol kot Štihova, krogotočna dvorana, napol kot boksarski ring, kjer se bo razbijalo z besednim nasiljem. No, v glavnem, na štirih straneh odra so postavljene tribune, nihče ne sedi na "rednih" stolih v dvorani. Rola se nek SND-jevski pop, nimam pojma, lahko da je beloruski ravno toliko kot latvijski. Čeprav se pozna razlika v jeziku. Ni važno. V središču odra dvorane se bo v nekaj trenutkih izrisala tretja inačica postavitve Sorokinovega Ledu, skupinskega branja s pomočjo domišljije, kot to gledališko formo imenujejo režiser Alvis Hermanis in njegovi pajdaši. Obstaja bel krog na tleh, po robovih so geometrično dosledno razporejeni sedeži za igralce, na njih nekakšni popisani fascikli in skopa gručica rekvizitov. V bistvu samo neke krpe za brisanje tal...
Čudno je sedeti na odru in obenem ne biti zares na njem. Kot neselektivno spolno vedenje najstnica, pri Anakreontu.
Pridejo igralci, takšni, da bi jih gledal celo uro in niti malo podvomil v njihove sposobnosti. Razdelijo albume, albume s sekvencami iz fotografij, ki naj bi pomagale dojemati zgodbo. Jezik se bo sicer prevajal po slušalkah, ampak to je pa res čista kastracija. Tembolj, ko slišiš glas simultane prevajalke, naposled se še tega navadiš in daš slušalke nazaj na glavo, da ne bi kaj zbežalo mimo, po stopnicah in popolnoma ven. Vrstijo se navidezne scene, z zelo malo orodji, bolj so orodja delujoči, tudi njihovi "kostumi" so na meji z najbolj pouličnimi kavbojkastimi športniki. Kakšni ljudje!? se sprašujem še dolgo po začetku. Kje živijo!? pa dolgo po koncu. Govorim o vlogah in o zasebnostih. Iz dela poskakajo, ena za drugo, drobne umetnosti v virtualnem dogajanju. Ko se konča prvi del, se mi zdi kriminalno, da mora biti še drugi, ker je že ta čudaško dokončen. In vse so materialne oznake, o onkrajnih nima smisla kvačkati.
Drugi del. Porno stripi, skupaj z njihovo nevsiljivo nasprotno referenčno točko v akciji. Novi albumi, naključne stare slike, ne povsem režirano razletene po kaširanih straneh povojnih ovitkov, platnic, celofanov. Na odru nastaja ena za drugo, režiserska domislica, ena za drugo odvečna podvaja, utemeljuje, kar lebdi v zraku. Zato se prej jekleni klin zmehča v težak, prilagojen svinec. Gmota vseeno ostaja. Dolg aplavz, kot da roke niso naše. Težko se je vzporediti z zgodbo ezoterike iz Tunguske, ledom, izpovednimi pedofilijami, seksi sovjetski kurbadami. Ni nemogoče, to je eno.
Se še urim, kako opisati take stvari. Ampak sem vesel, da sem videl te Latvijce v Ljubljani, zelo vesel.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabate - Djelika

Trije virtuozi, vsak v svoji koži ali na svojem lesu. Keletigui Diabate na balafonu, Basekou Kouyate (ki je ravno lani posnel svoj prvi solo disk) na ngoniju, najbolj renomirani med njimi, Toumani Diabate, na prečudoviti kori. Kot bi vedeli, kdo je komu spremljava, kdaj se stanje obrne, kdo je komu struna in kdo komu drugemu metronomsko uho, se sprehajajo skozi nekoliko jazzovske improvizacije na svojih tradicionalnih glasbilih. In kakšna imenitna svirala so to! Človek bi pomislil, da so primitivni materialni sadovi človekove volje do zvoka preprosti, pa so, četudi nekateri od teh res enostavni (izvzemimo vsaj koro, ki je vse prej kot to), vsi instrumenti neomejeni v svojih izraznih goščava in poljih. Celota govori o pomenu drobnih nasprotij, subtilnih preskokov, rahlih razkorakov in popolne predanosti vzajemnosti. Prav po mušketirsko so me redno presenečala Toumanijeva sodelovanja z mnogokaterim izvrstnim solistom (kot je vsekakor v prvi vrsti on sam).

Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.

[predstava in koncert/a performance and a concert] Taiko bobnarji - Za Ondekoza (CD, Gallusova)

Spremljal me je mit, da so na prvi nastop v Združenih državah, ki so ga imeli v Bostonu, prišli naravnost z istodnevnega bostonskega maratona. Po tem, kar sem videl in slišal nocoj, verjamem vse, kar mi prodajo, z obrestmi neumnosti ali nekritičnosti vred.
Vtisi: ženska je držala moški ritem; spet še eni tujci, ki se učijo slovensko za osnovne pozdrave in poslavljanja/predstavljanja; borba z bobni je bila spektakel telesa in njegove bitke s seboj; zaželel sem si selitve pod bele brke razkošne Fudžijame, da bi tam do konca uril smrt za življenje; osrednji boben je imel poslikavo, ki je izgledala kot tri sence in ostro, trikrako rezilo naenkrat; treba je torej rezati pokončno, strah je lahko tvoj zaveznik; zakaj so jih premagali pri Okinavi?; vzeli so nas kot del celote, ki ga spoštujejo - je tu kaj nenavadnega?; itd.

Skratka, DVD je bil 30 evropskih, te veličine je, žalibog, moja listnica že zdavnaj izbrisala iz spomina; do kolosalnih, estetskih, malo na Piranha (nemška world music založba) font plakatov so prišli očigledno drugi navdušenci prej od mene; ampak zdaj se vrača sezona maratonov in preizkušenj - in ta energijska atomska bomba v Gallusovi dvorani je pravšnje vezilo. Skečem in všečnostim navkljub - pa so bili tudi srčni in ljubki (evo, ni me več strah te besede)!

[zgoščenka/CD] Zlatko Kaučič - Round Trip

Slovenski eksperimentalni tolkalec svoje čudi, izseljenski Zlatko Kaučič, letos praznuje tridesetletnico svojega obstoja, pa mi vendar ni v vseh teh letih, odkar sem na raznih točkah zasledil njegovo ime, ni padlo na pamet, da bi vzel na iglo kako ploščo in si ga pobliže predstavil ušesom. Tudi na nekaj svežih koncertih nisem mogel prisostvovati, pa sem v knjižnici nabasal njegovo "krožno potovanje" iz leta 1994 in se pustil razmajati.
Vsekakor me je nepretrgano, od davnine dalje sram slabega poznavanja slovenske eksperimentalne in/ali jazz scene. Zlatkova plošča je na moj nadaljnji interes nalila gostega, kmečkega gnojila, da se bom zdaj pustil zapeljevati še kje, še dlje.
Na tlačenki stoji šestero skladb, ni mnogo dodanih samplov, večji del poslušamo bobnarjev (Zlatkov) bizarni dihalni cikel, ne skozi sapnik, marveč skozi dotike open in cingljavih, piskavih pripomočkov. Obenem me je sprostilo in nabilo, ujelo moj dan, nagibajoč in medel, ne da bi se počutil zapeljanega v planjave sanjave depresije. Nekaj na moč razveseljivega je v tej biksariji, ki jo sproži tok poigravanja s tovrstnimi glasbili. Zlatka priporočam, bolj kot kar nekaj reči, o katerih sem pisal nazadnje.
Tole spodaj ni posnetek ovitka plošče, očitno, ker ga nimam.

[zgoščenka/CD] Orchestra Super Mazembe - Giants of East Africa

Pridobitev poletne londonske eskapade. Stoji, stoji, sredi londonskega severnega predmestja Stern Music UK, s šibečimi se policami od žmohtne glasbe črne celine. Kot bi prišel v Slovenijo in zavil v povprečnega Müllerja na Čopovi, toliko so tam premogli samo afriške glasbe. Z majhnimi, premišljenimi koraki je cedejka polepšala preostanek mojih dni v črnskem delu mesta.

Ko sem prišel domov, sem jo uporabljal za fizične vaje, za norenje, za mirno čakanje, za krneki vmesne ure, za vse scela in obilo. Sedmi komad, "Shauri Yako", je od Sahare navzdol marsikje še danes velikanski hit in pravi integracijski moment. Če ne bi glasb sveta začeli bolj intenzivno odkrivati šele z angleškimi Marco Polo kloni (Peter Gabriel, Paul Simon) in kakimi drugimi sodobnimi pop raziskovalci, bi bila ta zapeljiva črnska rumba (ali kaj že) prav lahko tudi naša glasba iz radia, neumorno gibanje bokov in ponavljanje napevov v zaspani osrednji Evropi. Evo, to je ta plošča, za ožarjena zbujanja, za adrenalinske nočne izlete, za sukanje volana po dolgočasnih asfaltih... Mogoče je samo za ljubljenje preglasna. Priporočam za vposluh.

[zgoščenka/CD] Robert Miles & Trilok Gurtu - Miles Gurtu

2004. Zajeti toliko raznih podzvrsti world fusion-a, kot jih je povohal Trilok Gurtu, je že cel logistični problem. Učarano hitroprsti indijski tolkalec je seveda snemal že indijsko nacionalo, se bratil z grioti s črne celine, skakal po živcih hladnemu severnjaku Garbareku, prepeval z maroškim multiinstrumentalistom - na tej plošči pa je drzno zajahal tudi žrebca iz koaksialnih kablov, ki se mu reče elektro. Elektronska glasba in indijski zadah? Človek bi rekel, da bomo zagotovo dobili kakega izmed turbo-Nusrat albumov ali pa kvečjemu remiks plemenskih, prvinskih zvokov, lepo zapakiran v kaki Audiofarma potiskanki. Kompilacije neznanih, scela neuporabnih skupin od širnih koncev in krajev sveta se dandanašnji bogatijo z didžeji dvomljivih sposobnosti, dobimo pa tako razstavljeno, poceni ritmizirano in ponavljajočo se glasbo, da bi človek od sramu nikdar več ne pogledal v skledo world fusiona.

Redka izjema, pa še to z nekaj topimi rezili, je kislinsko obarvani album Miles Gurtu. Iz naslova je jasno, da sta si dlani stisnila elektronik Robert Miles in prej omenjeni, energični Trilok. Natančna obdelava pesmi predrugači sleherni tolkalski zven v drug register - za trenutek poslušaš nekaj udarnih basov na Marcusa Millerja, potem zaideš na pota ležerne podlage Michaela Brooka, v dosledni, kiselkasti "acid", v planarne poskuse Stevea Roacha ... Sladko pa je ob vsem pojesti tisti pravi, žgoči in po vsem telesu trzajoči razlomljeni Gurtujev tolkalni impro. Trga, odbija, lomi - in potem dolgo čaka. Občuti se, kot da ve (vesta), zakaj dela (delata) premor v valovanju. V mojih očeh ena bolj posrečenih staro-mlado kopulacij.

[zgoščenka/CD] Tinariwen - Aman Iman

Poosebljena skupinska pentatonika, ki se vozi naokrog v dolgih, visokih ISUZU džipih; glavni pevec izgleda kot saharski bratranec bivšega kolumbijskega nogometnega kapetana, slavnega ogromnolasega Carlosa Valderrame; ostali izgledajo, kot pač izgledajo žilavi puščavski jezdeci kamel - oviti v rumeni pesek, svetle halje in bele turbane. Samo ta razlika je, da se vsake toliko umaknejo v oazo in najdejo priključek za električne kitare. Potem je vse kmalu jasno.
Gibljejo se na meji med magrebskim svetom in zrnatim obličjem največje puščave na svetu, Sahare. Kot skoraj vsa glasba iz tega konca, imajo tudi oni precej močno zvezo z Malijem, zakladnico tovrstnega bluesa. No, Tinariwen so pravzaprav bolj rock banda s kameljim ritmom rokenrola in političnim angažmajem.

Njihov zadnji CD sem zaenkrat več preposlušal od onega prejšnjega, čeprav se stroka potiho repenči, da je prvi še slajše spečeni proizvod njihovega posebnega občutka za ritmiko. Na albumu "Aman Iman", kar bi v prevodu pomenilo nekaj podobnega kot "Voda je življenje", se razigravajo z izpovedmi, z upornostjo, z oblastnimi plesnimi nažiganji, ki pa ne stavijo toliko na hitrost, kot kakšna romunska ciganska goslanja - ukvarjajo se bolj z lovljenjem občutka, instinkta znotraj taktov, gonadnega plesa v poltransu, ki drži pokonci vsak njihov komad. Pa je lahko še tako razvožen po dolgih kolesnicah, narejenih pod nepopustljivim soncem.

Objavljam tudi kratek dokumentarec (via TvojaCev):

[film/movie] Chad Friedrichs - Jandek on Corwood

2003 je leto, v katerem Jandek, obskurni, kultni in popolnoma neulovljivi teksaški brenkalec še ni imel nastopov v živo. No ja, vsaj tako izgleda iz tega psihološko napornega dokumentarca, ki skoraj docela temelji na kanapejskih pričevanjih vpletenih posameznikov. Možakarja ni nihče od vrstečih se imen, vse po vrsti sami uredniki glasbenih revij, radijskih postaj in kritiki, nikoli videl v živo ali se z njim pogovarjal, razen dveh: neke zmedene mlade novinarke, ki jo je srečno naključje privedlo na pivo z njim, vendar se ni uspela v pogovoru niti dotakniti njegove glasbe, ker si "on" ni pustil; drugi je bil John Trubee, ki se je z njim pogovarjal po telefonu in uspel ugotoviti podatke, ki so selekcionirani, da bi okoli Jandeka ustoličili neprebojno auro enigme - skorajda mita. Za vmes - Jandek se izgovarja [Džendek], tudi to zaradi psoebnega razloga, ki ga izveš v omenjenem telefonskem pogovoru. Corwood Industries je "one-man" založba, ki preprosto domuje v poštnem predalu v Houstonu, skrivnostni pošiljatelj, Jandek, pa oskrbuje alternativne postaje in revije s svojimi izdelki, ne da bi izdal kanec svoje identitete ali napisal na ploščo kaj več od naslova in seznama pesmi. In to je dejansko to, brez kakšnih grafičnih sladil, fotografije naslovnic izgledajo, kot bi jih posnel v dobi Hooperjevega filma Texas Chainsaw Massacre... In tako dalje. Kdor bi rad poskusil brcniti v glasbo, kot je še ni zaznalo njegovo tankočutno, v zvok sam zaljubljeno uho, naj torej išče tukaj.

[zgoščenka/CD] David Murray & The Gwo-Ka Masters - Gwotet

Slišal sem, kako noge ne izdržijo svojega običajnega posvečenega miru. Križanke so jim z nasprotjem med zvočnostjo in stabilno nereaktivnostjo publike dale dodatnega ognja. Peč se je razbelila in, jebiga, ni bilo več poti nazaj. David Murray tako ali tako spada med meni osebno ljubše saksofoniste, ker svoje glasbilo za moja ušesa jemlje malo manj samoumevno ter predvsem manj razpuščeno jazzersko kot kdo drug. Navdahnjen z dušo velikega Archieja Sheppa in organsko nadražen s sestavinami srednjeameriških otoških godb - tukaj v mojem sukljalniku CD-jev torej ravnokar bruha njegov Gwotet. Album, ki ga je posnel s kreolskimi bobnarji, Hamidom Drakeom in bogve kom še, prehaja med solističnimi izumiteljskimi pasažami, kjer David Murray tako pihne v svoj S, da človeka za trebuh prime silovita ljubezen do tega instrumenta; potem so tu ritmične podlage, ki jih Kiavue in Ladrezeau spretno priganjata do trdih open orgazma; nenazadnje pa še funky dodatek k celotni obleki, ki ga je nekdo spretno primešal v vso to nalezljivo plesno muziko. V medijih tlačenko klasificirajo kot svobodni jazz (ali terminološko ugnezdeno - free jazz), toda vsakemu zvestemu poslušalcu, ki se bo spustil v jedrne skladbe in občutil premikanje telesa pod razjarjenim poskakovanjem te glasbe, se bo zgodba koj obrnila v drugo, ne tako "težavno" zvrst.

[predstava/performance] Phillip Ridley - Vincent River (EG Glej; ŠKUC)

Odločil sem se, da bom pošten do svoje želje in do kolega obenem. Drugega ne morem dodati kot to, da se je izplačalo. Že kar nekaj časa nisem videl ljudi, ki bi se jim na odru posrečilo biti tako pri stvari in tako prefinjeno podirati predelne stene, ki so se zgradile med realizmom in pouličnostjo in - majhnimi velikimi zgodbami. Kot da mora nekaj manjkati, da je ostalo vredno izpostavitve.
Glavna igralca in poslušalca, oboje vestno izmenjaje se, Zvezdana in Jure, sta imela v sebi variacije, skrajnosti in slike. Včasih sta jih porezala malo prehitro, a ni, da bi zaradi tega manjkalo karkoli bistvenega. Preprostost zgodbe. Vtis je šepnil, da se da tudi drugače.
Scena je ostala, premiki so se zgostili, čeprav se nedvomno nikdar niso pretirano razširjali, ampak tukaj ni mogoče preveč drobnjakarsko govoriti o vmesnih poljih čustev, ker besede še niso poklicane za to.

[predstava/performance] La La La Human Steps - Amjad (CD, Linhartova)

Včeraj je bil izjemno izčrpljujoč dan, tako da mogoče ni ravno med najbolj poštenimi odločitvami v življenju tista, ki me kliče k reflektivnemu popisu včerajšnje predstave v Cankarjevem domu. Plesna predstava, natančneje moderni balet v razvlečeni zmesi videotehnike in žive komorne glasbe na odru samem. Po predstavi je Bojana Kunst vodila, po nekaterih izvlečenih odgovorih sodeč, zelo zanimiv intervju s koreografom in tremi od petih plesalk (plesali so še štirje moški, poleg njih na odru dejavno udeleženi še pianist, dve violinistki in čelistka).

Na zelo neposredno postavljeno vprašanje zmedene starejše ženske iz publike, češ, če bi se dalo vsaj v nekaj besedah nakazati sporočilo predstave, izhodiščno idejo ali telepatijo, po kateri naj si raztolmačimo "pokaži-kaj-znaš" - je koreograf cinično odsmejal odgovor, da se sprožilec zanj ne skriva v sporočilu ali zgodbi (ker je pripovedna barva očitno že precej bogokletna), marveč v strukturi. No, o tem bi se dalo dosti razgovoriti. Videoposnetki so, projicirani na okrogla platna, marsikdaj naravnost grobo zmotili nastajajočo napetost v pravkar uresničujočem se plesnem spočenjanju toka. Plesalke so na razgovoru govorile, kako jim koreograf pokaže njihove koščke, ki si jih posnamejo in se nato učijo plesati tudi preko videokaset. Ne razumem, niti malo, kam tukaj pes (Lock) moli svojo garjavo ekstremiteto.

In potem debata med nami, kako ti na hrbet spleza 16-tonska utež, ko se zaveš, da te ima kompleks predstave za butastega. Preveč butastega. Pogovor z nekaterimi "plesnimi" ljudmi, ki jih poznam, je samo še zapletel tvor, ki se mi je naredil od vseh vprašanj.
Koraki se v členkih nožnih prstov dotikajo svetlobnih hitrosti, da bi z njimi človek zgradil žive baterije in na njih poletel do roba našega sončnega sistema, tudi drobni delčki medsebojno igrivih erotičnosti ustvarijo v sebi čudežen opsis, ki izhaja iz nage, čiste slasti plesa. Ampak ko ni govora o kodu, skozi katerega naj mi bo jasno, kaj počnem tukaj, ko sedim in na vse kriplje sopiham za vzroki, zakaj še nisem šel... Je težko spet priti nazaj, sedež je topel od neznanega razočaranja.

[zgoščenka/CD] The String Quartet Tribute To Dream Theater

Frišno kot frišno evropejsko mleko v plastičnih steklenicah. No, letnik je letošnji, plošček pa se ukvarja s predelavami, ali bolje, godalizacijami nekaterih uspešnic progresivnega mastodonta, skupine Dream Theater.
Godalci so zanimiva, čeprav ne nepričakovana variacija del Dreamov. Nekateri komadi se v tej, strogo klasično strunsko navdahnjeni intepretaciji, izboljšajo v primerjavi z originali, ker v dosti originalih dodatki sintetiziranih dolgih tonov in samplerskih godal delajo en sam velik kič iz skladbe. Je pa skoraj tako, kot če bi poslušal Glassov post-festum vkupspravljeni O.S.T. za prvega zvočnega Drakulo. V nekaj trenutkih se kljub očitni notni podobnosti oz. enakosti čisto odlepijo od izvornega dela in postanejo samostojna enota. Rezultat je velika zmeda v glavi. Zakaj so pisali DT-jevci glasbo, ki se toliko bolje ali vsaj neizsiljeno manifestira v godalnem četvorčku? Nimam še odgovora na to.