[zgoščenka/CD] Tinariwen - Aman Iman

Poosebljena skupinska pentatonika, ki se vozi naokrog v dolgih, visokih ISUZU džipih; glavni pevec izgleda kot saharski bratranec bivšega kolumbijskega nogometnega kapetana, slavnega ogromnolasega Carlosa Valderrame; ostali izgledajo, kot pač izgledajo žilavi puščavski jezdeci kamel - oviti v rumeni pesek, svetle halje in bele turbane. Samo ta razlika je, da se vsake toliko umaknejo v oazo in najdejo priključek za električne kitare. Potem je vse kmalu jasno.
Gibljejo se na meji med magrebskim svetom in zrnatim obličjem največje puščave na svetu, Sahare. Kot skoraj vsa glasba iz tega konca, imajo tudi oni precej močno zvezo z Malijem, zakladnico tovrstnega bluesa. No, Tinariwen so pravzaprav bolj rock banda s kameljim ritmom rokenrola in političnim angažmajem.

Njihov zadnji CD sem zaenkrat več preposlušal od onega prejšnjega, čeprav se stroka potiho repenči, da je prvi še slajše spečeni proizvod njihovega posebnega občutka za ritmiko. Na albumu "Aman Iman", kar bi v prevodu pomenilo nekaj podobnega kot "Voda je življenje", se razigravajo z izpovedmi, z upornostjo, z oblastnimi plesnimi nažiganji, ki pa ne stavijo toliko na hitrost, kot kakšna romunska ciganska goslanja - ukvarjajo se bolj z lovljenjem občutka, instinkta znotraj taktov, gonadnega plesa v poltransu, ki drži pokonci vsak njihov komad. Pa je lahko še tako razvožen po dolgih kolesnicah, narejenih pod nepopustljivim soncem.

Objavljam tudi kratek dokumentarec (via TvojaCev):