2004. Zajeti toliko raznih podzvrsti world fusion-a, kot jih je povohal Trilok Gurtu, je že cel logistični problem. Učarano hitroprsti indijski tolkalec je seveda snemal že indijsko nacionalo, se bratil z grioti s črne celine, skakal po živcih hladnemu severnjaku Garbareku, prepeval z maroškim multiinstrumentalistom - na tej plošči pa je drzno zajahal tudi žrebca iz koaksialnih kablov, ki se mu reče elektro. Elektronska glasba in indijski zadah? Človek bi rekel, da bomo zagotovo dobili kakega izmed turbo-Nusrat albumov ali pa kvečjemu remiks plemenskih, prvinskih zvokov, lepo zapakiran v kaki Audiofarma potiskanki. Kompilacije neznanih, scela neuporabnih skupin od širnih koncev in krajev sveta se dandanašnji bogatijo z didžeji dvomljivih sposobnosti, dobimo pa tako razstavljeno, poceni ritmizirano in ponavljajočo se glasbo, da bi človek od sramu nikdar več ne pogledal v skledo world fusiona.
Redka izjema, pa še to z nekaj topimi rezili, je kislinsko obarvani album Miles Gurtu. Iz naslova je jasno, da sta si dlani stisnila elektronik Robert Miles in prej omenjeni, energični Trilok. Natančna obdelava pesmi predrugači sleherni tolkalski zven v drug register - za trenutek poslušaš nekaj udarnih basov na Marcusa Millerja, potem zaideš na pota ležerne podlage Michaela Brooka, v dosledni, kiselkasti "acid", v planarne poskuse Stevea Roacha ... Sladko pa je ob vsem pojesti tisti pravi, žgoči in po vsem telesu trzajoči razlomljeni Gurtujev tolkalni impro. Trga, odbija, lomi - in potem dolgo čaka. Občuti se, kot da ve (vesta), zakaj dela (delata) premor v valovanju. V mojih očeh ena bolj posrečenih staro-mlado kopulacij.
No comments:
Post a Comment