Trije virtuozi, vsak v svoji koži ali na svojem lesu. Keletigui Diabate na
balafonu, Basekou Kouyate (ki je ravno lani posnel svoj prvi solo disk) na
ngoniju, najbolj renomirani med njimi, Toumani Diabate, na prečudoviti
kori. Kot bi vedeli, kdo je komu spremljava, kdaj se stanje obrne, kdo je komu struna in kdo komu drugemu metronomsko uho, se sprehajajo skozi nekoliko jazzovske improvizacije na svojih tradicionalnih glasbilih. In kakšna imenitna svirala so to! Človek bi pomislil, da so primitivni materialni sadovi človekove volje do zvoka preprosti, pa so, četudi nekateri od teh res enostavni (izvzemimo vsaj koro, ki je vse prej kot to), vsi instrumenti neomejeni v svojih izraznih goščava in poljih. Celota govori o pomenu drobnih nasprotij, subtilnih preskokov, rahlih razkorakov in popolne predanosti vzajemnosti. Prav po mušketirsko so me redno presenečala Toumanijeva sodelovanja z mnogokaterim izvrstnim solistom (kot je vsekakor v prvi vrsti on sam).
Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.
No comments:
Post a Comment