[predstava/performance] La La La Human Steps - Amjad (CD, Linhartova)

Včeraj je bil izjemno izčrpljujoč dan, tako da mogoče ni ravno med najbolj poštenimi odločitvami v življenju tista, ki me kliče k reflektivnemu popisu včerajšnje predstave v Cankarjevem domu. Plesna predstava, natančneje moderni balet v razvlečeni zmesi videotehnike in žive komorne glasbe na odru samem. Po predstavi je Bojana Kunst vodila, po nekaterih izvlečenih odgovorih sodeč, zelo zanimiv intervju s koreografom in tremi od petih plesalk (plesali so še štirje moški, poleg njih na odru dejavno udeleženi še pianist, dve violinistki in čelistka).

Na zelo neposredno postavljeno vprašanje zmedene starejše ženske iz publike, češ, če bi se dalo vsaj v nekaj besedah nakazati sporočilo predstave, izhodiščno idejo ali telepatijo, po kateri naj si raztolmačimo "pokaži-kaj-znaš" - je koreograf cinično odsmejal odgovor, da se sprožilec zanj ne skriva v sporočilu ali zgodbi (ker je pripovedna barva očitno že precej bogokletna), marveč v strukturi. No, o tem bi se dalo dosti razgovoriti. Videoposnetki so, projicirani na okrogla platna, marsikdaj naravnost grobo zmotili nastajajočo napetost v pravkar uresničujočem se plesnem spočenjanju toka. Plesalke so na razgovoru govorile, kako jim koreograf pokaže njihove koščke, ki si jih posnamejo in se nato učijo plesati tudi preko videokaset. Ne razumem, niti malo, kam tukaj pes (Lock) moli svojo garjavo ekstremiteto.

In potem debata med nami, kako ti na hrbet spleza 16-tonska utež, ko se zaveš, da te ima kompleks predstave za butastega. Preveč butastega. Pogovor z nekaterimi "plesnimi" ljudmi, ki jih poznam, je samo še zapletel tvor, ki se mi je naredil od vseh vprašanj.
Koraki se v členkih nožnih prstov dotikajo svetlobnih hitrosti, da bi z njimi človek zgradil žive baterije in na njih poletel do roba našega sončnega sistema, tudi drobni delčki medsebojno igrivih erotičnosti ustvarijo v sebi čudežen opsis, ki izhaja iz nage, čiste slasti plesa. Ampak ko ni govora o kodu, skozi katerega naj mi bo jasno, kaj počnem tukaj, ko sedim in na vse kriplje sopiham za vzroki, zakaj še nisem šel... Je težko spet priti nazaj, sedež je topel od neznanega razočaranja.