Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.
Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.
No comments:
Post a Comment