[zgoščenka/CD] The Klezmatics - Possessed

Ena najbolj finih in vzporedno najbolje prodajanih klezmerijad - ta album. To in pa konec sveta, tudi po nekajkratnem zaporednem poslušanju.
Ameriška zasedba, ki je pred leti gostovala tudi v Ljubljani, v okviru festivala Druga godba, je našla dovoljšen kos pogače zase v malo moderniziranem, malo udarnem, malo meditativnem in nasploh zelo poslušljivem, že skoraj za zabave primernem klezmerju. Židovska glasba, to se mi zdaj že nekaj časa smuka okoli žnabljev, ima poseben, niti prav transu niti predvidljivi taktnosti podoben ritmovni ustroj. Violina, denimo, je na dotični plošči zateglo ostra, prav za ščepec soli žalostna, še zlasti izstopa v počasnejših komadih, kjer zapolni melodijo do roba in čez, čeprav tehnično ne zahaja v briljantne virtuoze. Trobila dajejo temperament peklenskim razmetavščinam, barvo malo počasnejšim - a še vedno - hitricam. Bravurozno se vključuje v glasbo glas glavnega vokalista, skladen, visok, zanesljiv, malce preveč "britanski" (kar je v tem pridevniku pudingastega)... Ampak CD se kljub finesam, ki bi jih še šlo maaalo pošminkati, ponaša z dovršeno dramaturgijo in avtonomno dozo čistega ambivalentnega veselja. Po židovsko, jebeš.

[zgoščenka/CD] Anouar Brahem - Astrakan Cafe

Za Astrahan sem prvič slišal, ko sem si ogledoval slike istoimenskih (astrahanskih) kučem v nekem slovarju. Ime mi je zmerom dobro sedlo v uho, to ni nepomembno. Dejstvo, da so se v teh pokrivalih kazali razni po zahodnjaško demonizirani voditelji, je to ljubezen samo še utrdilo.
Anouar Brahem (Tunizijec) je, ob bok libanonskemu Dhaferju Youssefu, še eden tistih, ki snemajo svoje plošče z zavidljivo premišljeno doslednostjo. V slogu minimalni skoki vstran, a velikanski, oberočni vihtljaji v smislu plodnega razvoja skladb. Album Astrakan Cafe se začne kot uglasbljeno klicanje k pozornosti, z nabrušenimi toni, grenkosladko odmerjenimi v notranje uho. Potem je vsaka naslednja kot vožnja s starim vozičkom, ki na vsakem kamenčku zaropoče malo drugače, ampak vseeno daje od sebe zvok, ki ti da vedeti, da se pelješ, da nekam greš, in da ti nekaj (voziček ali pa, jebiga, še en tip iz Magreba) k temu zavzeto pripomore. Malo pobiranja strun s prsti, nežno in nikdar prav prepočasi, razigrana narava količinsko majhne rekrutacije glasbil... Če bi bilo to glasbo moč slišati v živo, bi gotovo ne pustila skoraj nič prostora za odvračanje misli, za dekoncentracijo in razletelo pozornost. Vse bi se uperilo v krvavo rdečo nit izvrstno zastavljene in takenako izpeljane glasbene linije.

[zgoščenka/CD] Rolf Lislevand - Nuove Musiche

Nekaj me enostavno vsake toliko zvleče v nakup na blef. Povečini pa ne iščem oziroma najdevam ravno rovke sredi arktike, ko gre za zbirko ECM, to si tudi sam (ti boga jarca) odkrito priznavam. Okrog naslednjega ploščka sem se sukal v kočljivem razmaku med eno produkcij in hlastavim prebiranjem izpitnega gradiva za res zadnje izpite.
Rolf Lislevand, via Oslo, Norvežan torej - popolna uganka. Ravno tako slog, v katerega se je podal z zvarkom, imenovanim Nuove Musiche. Prevetril, dodelal, naimproviziral in podpisano poosebil za sodobnost je nekaj visoko renesančnih štikeljnov, ki so naznanjali neko novo obdobje v glasbi. Kapsberger, Piccinini, Monteverdi, Pellegrini in še nekaj je teh, ki jih je izvedenec na lutnji na novo naslikal v svoj zvočni poligon barv. Za izid sprva človek ne ve, v čem točno je toliko drugačen od temelja, pa tudi ne, kje je zdaj re-evolucija preteklih del, starih par stoletij. Maskirani slog domišljenega prenavljanja se gladko povalja skozi skoraj vso zbirko skladb, tu in tam rahlo škripne in zdrkne pod rušo, pa spet na plano... Sploh so zanimivi odseki, kjer lutnja dobi globok podton, pa oni, kjer se vzpostavi ritem megleno točne ritem sekcije. Dobrodošel gost tudi za prenosniške zvočnike, saj vam, za razliko od Gnarlsa Barkleyja, ne porabi basov na membranah. Blagodejen pa je, tale bare-sarkken, zlasti mu je v čast šteti manko pretvarjanja.

[zgoščenka/CD] Ali Farka Touré & Toumani Diabaté - In the Heart of the Moon

Ni lepšega, kot če te zvok obenem poboža in pusti čisto na miru, da se oba, poslušalec in njegov odmev v pesmi, zaljubljeno gledata od daleč - in jima je tako zaveza o kontemplaciji prostor za odkrivanje neslutenega. Približno tako se počuti človek, ki v enem toku spusti skozi svoja ušesa tako "potovanje v srce lune". Po odtekli bogati, razkošno majhni vodi harmoničnega improviziranja, se tudi zares počutiš, kot da so ta duet (in razširjeni sestav ponekod, ampak v osnovi gre še kako močno za glavna dva avtorja) izmojstrili v Mare Serenitatis. Poezija je tisto, kar dela Mali za eno najbogatejših zaplat prsti naokoli, čeprav so njihove listnice bolj listnato suhljate. Malijski ljudje so srečni, ker imajo v sebi vzgib nedojemljive glasbe, take in podobne, kot jo na pričujočem albumu demonstrirata Toumani Diabaté in Ali Farka Touré. Mogoče bi moral na tem mestu še malček povzeti spremno besedo ploščka, ki sta jo napisala oba pevca (v žlahtnem zvenu besede), ker je preprosto neverjetna. Ampak ne, nadaljeval ne bom, iz obzirnosti do teh lesketajočih se mojstrskih miniatur. ki zaobjamejo šele kot celota.

[predstava/performance] Časopis, na oder! - EG Glej

Študentje AGRFT, ostali - in krovni organizator: S. Horvat. Očitno se stvari, pri katerih ima kakšno besedo, nikakor ne izplača zamuditi. Dovolj o njem.
Ta ocena danes bo veliko bolj osebno naravnana kot sicer, ker se je takemu postopanju po sili razmer težko izogniti. Ne vem, kdaj sem nazadnje gledal svoje sošolce, kako briljirajo na odru, pa da sem jih dejansko lahko spremljal izza četrte stene.
Najprej so me z izjemno mogočno fizično energijo iztirili igralci v režiji Nike Melink (se počutim kot Blaž Lukan, ne verjemite mi), ker je bilo očitno, da mi nekaj prikrivajo, nekaj strašansko pomembnega, česar se ne da pokazati, lahko se samo zariše steza. Malo psihotičen sem bil morda zaradi popoldanskega branja Šolohova in Zamjatina, ampak bi po mojem tudi s tem primanjkljajem učinkovalo. Odgovori na nekaj bistvenih vprašanj, kot bi se približno glasil naslov njene produkcije, niso bili klasični preskok, torej postavljanje novih vprašanj. Odgovori so se orisali, izpisali, lizaje dokopali do svojih komolcev. Glasovni razpored zmešnjave iz ozadja je samo še povzdignil norost iz ospredja, prepletanje novičništva, rutine, vsakdanjika, radia, vedenja, nagona in dihanja, neločljiva spojina, grozljivo prisotna sredi sveta. Nekaj telesnih nerodnosti se lahko zaradi tega kratkomalo odpusti.
Nuša Komplet gradi svojo točko na sebi. Kar bi bilo zabavno in upravičeno, če ne bi bilo tako odmaskirano jasno. V bistvu je bilo lepo, da so njeni prijatelji, vsi očitno neigralski tipi (kar je bilo v nemalo izsečkih prav sijajno!), podali nov zalet odru, energijo normalnosti, bit domačnosti. To je bilo res vredno omembe. Za to, da je na koncu "party", ki je čudaška alegorija nespametne lenobe odraščajočih, pa ni primernega razloga. Na žalost.
Yulia Roschina je na začetku imenitno zmedla percepcijo geometrično razpostavljenih jabolk, ki so bila (na tleh) najprej osvetljena v nekakšnem konkavnem pravokotniku, potem pa v splošni luči - in nazaj v medlem pravokotniku. Edina igralka na odru je lahko zadržala gostoto dogajanja s svojo posebno lepoto, igralec, ki se je z njo sporazumeval preko mikrofona, je polagoma dodajal globino njunemu razmerju. Vzporedno z odtekanjem časa v nevidnem ljubezenskem dialogu je on izgubljala svojo privlačnost, dobila izraz deklice in spet postala ženska. Odlični scenski efekt na koncu je tako postavil odločno ločilo na dosežek.
Na koncu, genialni klicaj na vse skupaj. Solo performans dramaturga Andraža Golca, ki je v samih samcatih škorenjcih (drugače oblečen normalno, da ne bo zablod) na primeru gručice jabolk (ostalih od prejšnje točke) razložil zadrego zdajšnjega Janeza, ki ne ve, kaj početi z vso ekonomijo in kako se znajti sam s svojim materialom. Tekst niti malo zafiksiran, ampak tako intimno duhovit, sproščeno montypythonovski, bizaren, hudo nevaren, da je publiko očigledno pošteno izčrpal in ji pustil le še roke za huronske salve odobravanja.

Da ne bom postal predolg: strašansko sem ponosen, danes, na svoje razredne kamerade, pravzaprav me jih je kar malo strah, ker se mi zdi, da se njihov ogenj šele prižiga, moj pa že ugaša. Vedno je prisoten nek svinjebradi egoizem, ki pa se ga zdaj otresam, pred spancem skušam pozabiti nanj, ker je bilo nenadomestljivo videti tako dobro omnibus celoto, da sem zgolj srečen - in ne zavisten.

[koncert/concert] Nuru Kane & Andy Palacio; Križanke, Ljubljana, SLO

Kar vesel sem, da sem si danes privoščil prepovedani izlet v ljubljanske Križanke, ko bi se moral (zaradi enormnega zaostanka) že zdavnaj začeti guliti filozofijo umetnosti za jutrišnji izpit. A to je zgolj razlaga konteksta in energije.
Torej, zdaj sem nazaj, nekaj na hitro. Najprej smo videli in slišali senegalskega kitarista Nuru-ja Kane-ja z njegovo skupino Bayefall Gnawa. Škoda, da zaradi vize enega člana skupine, sicer Alžirca, niso mogli spraviti v Slovenijo. Glavni akter je imel zanimiv nastop, kotrljavo angleščino, ampak veliko smisla za privlak publike. Drugače sta bila na stotinke navdušujoča tudi bobnar iz ozadja in nekako magrebsko izgledajoči plešoči tolkalist, Nurujeva desna roka/stran. Lutnjar na njegovi levi je včasih prezrl monitor in zgrešil četrtinko tona pri petju, drugače pa ni pretirano motil sinusoide zvoka.
Andy Palacio je s svojo zasedbo The Garrifuna Collective (vsi, vključno z njim, so pripadniki ljudstva Garrifuna, lociranega v Belizeju, Centralna Amerika) ponudil malo bolj izčiščeno, sozvočno precej bolj natančno ukrojeno glasbeno tkanje, ali če ne bi na plano privlekel svojega srčevega kralja, 79-letnega pevca "parrande", ki je izgledal, kot bi ga povlekli iz klonirnice Ibrahimov Ferrerjev, Compayjev Segundov in takenakih - bi se mu malo slabše pisalo. Ali pa sem bil samo jaz pretirano utrujen in moker od želja.
Glasbeniki, oboji, posebno osrednja lika, so tolikokrat (preveč!) dajali vedeti, da jih moti neka čudna psihoza v komunikaciji s publiko, da so tudi sami malce nezadovoljni s svojo izvedbo, da se je to v tistih trenutkih skoraj brez zamika preneslo na publiko. Bayefall Gnawi je manjkal še en instrumentalist, da bi bil zvok res obilen, Andyju večji izkoristek hudičevo spretnega solo kitarista in malo tudi tolkalskega odreda.
Plesalo se je obilno. Neredko tudi rašplasto, tu in tam komu se je uspelo prepustiti predvsem Kanejevemu transiranju, marsikako dete si je do obnemoglega izmasiralo mišice na nogah. Preostali smo se gibali letom in interesu primerno. Ampak zanimivo, da je kratkih stikov polna Kanejeva godba bolje razgrela ozračje. Mogoče zaradi srečno postavljenega vrstnega reda. Kdo ve, jaz se samo sprašujem, če etno lahko ostane sam svoj, ne da bi začel izgubljati na zanimivosti?

[koncert/concert] Križanke, SLO - Jan Garbarek Group

9. maj 2007, 21. ura, konec pol ure pred obličjem polnoči:

Nisem vedel, da bo na desni Trilok Gurtu s svojo tolkalistično ropotarnico navdiha, nisem si predstavljal, da bo navidezno ploščato misleči prijazni mrožek za klaviaturami napravil čudež v nizkih klavirskih tonih, strunah, spiralno ovitih v tisto čembalsko godaliko, nisem niti mogel vedeti, da se je kontrabasist znašel v bolnici in da ga je nadomestil neki drugi, "kukr de" nadomestni pleško s posebnim, ritardando ritmom gibanja, nisem vedel, da bo Jan igral, kot da je to edina stvar, ki jo sploh zna pod božjim soncem, in ne da bi sploh pokazal, da je njegovo ime stalo v velikem fontu na plakatih...

Glede koncerta. Neugnani, neutrudni Indijec je grmel po svojem orodju, inkasantsko oblečeni vskočni člen je namrmral in razmastil nekaj gajstnih groove podlag, črnobeli pritiskalec tipk je, preden sem kaj opazil, zatisnil moje oči od čistega občudovanja pošastno močnih melodij v solo odlomkih. Jan je bil Zaratustra, ki je prišel nazaj med ljudi in bi mogoče rad nekaj povedal, pa to po kapljicah dekantira v naše retorte. Sedel sem v nekako dobri družbi, za sabo in predvsem na desni je bilo čutiti veliko volje, veliko lagodnega sodelovanja, vsaj od takrat, ko so fantje muzikantje dokončno blagovolili raztrgati zategnjeno zbranost in salonsko poslušanje... Potem je šlo pa samo še navzgor.

Jebiga, že tako mi slovenščina dela probleme, v angleščini mnenja pacati, pa še tako nestrokovne furije klanfati ob dveh zjutraj... Ni šans.

Spodnji plakat objavljam samo zato, ker je bila načrtovana zasedba točno taka, v meso d'jana z izjemo poškodovanega basista, namesto katerega je igral Jan Daniel. Hudika!