[predstava/performance] A.P. Čehov - Ivanov (Katona József Színház, HUN)

V Drami je bilo spet večerno slušalkanje. Z brezžičnimi daljinci po žepih, čudnimi tipi s slušalkami vseokoli (še vsi ostareli lavreati so izgledali, kot bi padli z Enceladusa), dvojezično tolmačko na oni strani povezave in... No, čisto vsega niti nočem blekniti.
Madžarski igralci imajo peklenski ritem in demonično fizično pripravljenost, o tem sem se lahko že večkrat prepričal. Ali pa samo tako dobro promovirajo svoje nadarjene cone. Vedno obstaja eden, ki razčetveri sceno, ki ne more niti do stola, ne da bi vmes trikrat počil po riti, kogar ima pač pri roki in salamensko trajajoče kušnil neko staro Anfiso v kotu... Pravi bengalični ogenj, ki ga, naključje ali ne, tudi nosi njegov lik, Borkin. No, pustimo trenutke fascinacije.
Ivanov se vseskozi pretvarja, da ga morajo vzpostaviti drugi, kar mestoma deluje, tu in tam, pa kar malo zbeži izpod nadzora. Manjši liki z genialnimi dotiki ozračja res pomembno oživljajo skupinske prizore, ampak vseeno ostaja splošni vtis, da si vsi nastopajoči ne upajo vzeti sekunde predaha, ne upajo ostati brez svojih kretenj in natančno časovno domišljene akcije. Ne bom pozabil trenutka, ko gre Saša, ki slabo skriva svojo zagledanost v Ivanova, z licem za njegovo roko, točno v trenutku, ko se on spozabi in jo za tren očesa pogladi po obrazu. Ampak tudi za to ni nobenega prostora. Kot bi pred njima po nepretrganem krožnem tekočem traku potekalo svetovno prvenstvo v hitri hoji na 25 (ali koliko) kilometrov. Skratka, zaradi vseh vzpostavljenih fizikalnih vzmeti in gibalnih količin je prostor za čustva scela zamejen.
Odmoru ne sledi nič "boljša" slika. Ritmu za moje skromno vidno čutilo ne umanjka nič zaleta, nič kresnjene bukseljnosti se ne izgubi, ampak sama na sebi izgubi pomen. Parada, šarada, rošada, poroka. In tudi iz tega, da bi se nekdo iz dokončne apatije rad ustrelil, hočejo briti norce. Več njih. Kar pa ni nujno slabo, ampak... Dobrega razmisleka vredno, to je bilo včerajšnje uprizarjanje prav gotovo, prav tega vredno.

[film/movie] Apichatpong Weerasethakul - Sang Sattawat

Slovenski prevod naslova je Sindromi in stoletje, čeprav nimam niti najmanjših možnosti preveriti, če je to samo prevod angleškega prevoda ali dejanski pomen "fraze". Režiser ima pa tako čudovito nenavadno dolgo ime, da sem si ga v trenutku zapomnil.
Nit filma se odvija nekako nepovezano in na toliko koncih, da nehote pomisliš, da je človeku nujno potreben en dober dramaturški lok, da ga napne in ga prav po Dianino sproži skozi platno. Ampak - hec je v tem, da ta film pravzaprav noče imeti jasne zgodbe in to do te mere, da se najkasneje do polovice filma sprijazniš s podobami (ki naj bi bile delno tudi iz režiserjevega otroštva, mama in oče sta bila namreč oba zdravnika), ki imajo vsaka zase, vsaka svoj alikvotni ton, svojo barvo. Barve se gibljejo med sterilnimi, šelestečimi krili medicinskih sester in tropsko (a rahlo pastelno) zelenimi barvami trave okrog Budovih kipcev, prodajalcev orhidej in čudovitih pritličnih hiš, ki izgledajo kot ena sama velika terasa.
Majhni ocvirki v smislu kadra, kjer tipu od nekaj sramežljivih poljubov nabrekne cela vitaminska palica; potem tisto dvakratno ponavljanje istega prizora z menihom, ki bi si s svojo zgodbico rad pribarantal zdravila; pa starejša "zdravnica", ki zajebe prijem za zdravljenje čaker, ker je že malo pod vplivom OH skupin - to pa samo zato, ker bi bila rada zvečer za na TV oddajo sproščena; zastrupljenec z ogljikovim monoksidom, ki igra tenis sredi bolnišnice...

Slike so same zase izjemno zgovorne, sicer ne razumem popolnoma vsega kulturno zgodovinskega ozadja, a po vseh miselnih procesih, ki jih sprožajo ti kolažni prepleti, se vse zdi kot tok sam zase, ki ga je sposoben prebaviti vsak po svoje, pa vendar ne vsak popolnoma drugače od "soseda". Med gledanjem sem imel visoko vročino, a to omenjam samo zato, ker sem bil kljub fizični nezmožnosti sposoben pojesti vse, vse tja do končne masovne aerobike za amerikanizirane srednje-Indokince.

Mogoče je kriva fragmentarna narava režiserjeve zamisli, mogoče pa je to področje, na katero film v taki maniri še ni posegel... Vsekakor bi lahko bil po ogledu močno zmeden, pa nisem bil. Vse je bilo skladno v njem, kot je skladno v biotopu gozda mangrov - tisoč slik in življenj, ampak nezavedno si izbiraš svoje povečave.

[film/movie] Gus Van Sant - Paranoid Park

Gus Van Sant je eden tistih, ki so se rodili med leti 1950 in 1960. To je, vsaj glede na moje starše pa še na nekaj ostalih osebkov, polnih zagonetnih protislovij, čisto posebna generacija. Seveda, tudi vse poznejše so, vendar name osebno imajo (sploh do 1955) ljudje čisto poseben učinek. No, to zgolj kot neposrečen uvod.

To je bil letos že moj tretji Liffe film, torej sem svojo lansko kvoto že presegel za enega, pa se je stvar komaj dobro začela oz. še ni prilezla do svojega Gaussovega kuclja. Prvi, ki je bil nek neodrasel in nesamostojen hommage s srd netečimi kadri, ni vreden posebne omembe. Drugi je popisan v prejšnjem "prispevku". Tretjega, torej "preganjavični gaj", sem si v žlahtni družbi prekinkal včeraj.
Zakaj prekinkal? Zato, ker je to na filmu prehitro odraščanje, o katerem ne želim nič vedeti, ker glasbena podlaga izgleda kot last.fm kovček priljubljenih režiserja (ali nekoga iz Max Payne bullet time ekipe), ker so očetje groteskni bajkerski Horaci z jakuza grmadami tatujev, mam ne vidimo v obraz, smrklje so slaboumne ali neprivlačno (ne)samozavestne (in vmes med tem dvojim je brezno niča), policaji se spuščajo v sproščene debate s prepotentnimi nedonošenčki in posredi vsega tega se dogaja ideal boga, ki ima šilt nazaj, zgodbo za svinčnikarjenje ob samotnih popoldnevih (ker punco ne vem zakaj jo imam in sploh kolegi so krneki) in zastonj čudaške morilske dogodivščine. Življenje je nizanje dogodkov v slogu: wau, ful sm se dobr zmazu pa ful dobra izkušnja.
Malo sem pocinkal vse skupaj, pa ne preveč. Lepo pa je, da sem ob zasvojenosti z zgodnjim izumljanjem lastne identitete, ki se sprevrže v apatijo, dobil ogromno snovi za razmislek. In saj za to v bistvu gre, jeli?

[film/movie] Andrei Zvyagintsev - Izgnanie

Niti da bi si lahko rekel - zakaj si se stalno oziral na kadre? Niti za toliko poguma ni v koncu v hlačah. Mogoče samo toliko, da bi mu na Liffe glasovnici prilepil 4. Dokazal bi pa s tem - kaj?
Nekaj vode se je polilo in poškropilo obrise portreta Tarkovskega iz ozadja. Na svireli je pritiskal Arvo Pärt. Nekaj profilov je bilo tako čustveno barvnih (in barvanih), da sem pomislil za sekundo ... je to tam pod posteljo Stanislavski, ki jih goni, ki jim ravna gube, ki jim s kronometrom prekine nasmeške, podira zgodbe, razpira obup? Konstantin Lavronenko (glavna moška vloga) izgleda, kot da ga goni sam ruski hudič. Še enkrat - ruski hudič. Brez njega včasih niti roleta ne pade po pravi tirnici. Še enkrat - tirnici, postavljeni in neelektrificirani. Tudi takih je v filmu na kilometre, da ne rečem huje besede. Ne vem, kaj je njihov čas, kaj je veliko drevo, kaj majhen avto, kaj velika hiša in majhno okno, kaj je deklica in kaj je edini fant, vem samo, da nisem obrnil oči. Okej, če nič drugega, sem vsaj spremljal sakralno mrmranje kompozicije Andreia Dergachova (zakaj pišem zahodno fonetiko??) in si mislil svoje. O Dostojevskem, Čehovu, Gogolju, rudnikih zlata in transsibirski. Pa to bolj poredko, k sreči. Na koncu ni znal nehati. Ta "zviti jago in cev pištole", namreč.
Vseeno ni bilo preveč, za več bi težko našel prostor v mojih ob koncu obnemoglih možganih.

[koncert/concert] Cimarron, Linhartova CD, 2.11. 2007

Včerajšnji električni hitrostni sunek iz planote Los Llanos je nekako, presenetljivo, od zadnjih vrat umiril napetosti. Jasno, ne do te mere, da mi noge in sploh vse ne bi poskakovalo kot od električnega pastirja nadraženi kunci sredi šume. Hec je bil samo v tem, da prelestni Kolumbijci niso znali umestiti ene prav počasne pomade od komada med vse svoje dirkaške virtuoznosti... Potem pa človek čez nekaj časa niti ni več dobro opazil vseh tehnično izredno natančnih, uperjenih izletov v improvizacijo.

Najprej jih je za čas ogoljufal nizkocenovni letalski prevoznik (...je rekel podaljšek, ki upravlja z programom glasbe sveta v Cankarjevem, še vedno nimam pojma, kdo je), da se je koncert začel z zamudo, sicer samo nekaj minut pozneje, a vseeno. Prvi del koncerta je bil verjetno tudi zato prav po evglenasto kratek, da sem se komaj dobro ogrel, pa sem že moral vstajati. Drugi del je na oder prinesel tudi prej skritega ustanovitelja skupine, elegantnega llanera Carlosa Rojasa, ki je plunkal po na prvi pogled bolj ženstvenem glasbilu - harfi. Ja, že v redu, njegova je bila dosti manjša in nasploh akustično drugačna kot klasična orkestrska omara, ampak je bilo vseeno od hudiča videti, kako lahko moški tako sočno ubira tiste strune in vse se zdi kot pobrano s stropa, brez truda, brez odmora, brez mrtvic v toku. Enako velja za ostale. Pevka je sicer toplo-hladno prikupno skrivala svoj temperament in vročekrvno privlačnostno silo, kar jo je malo zameglilo in potisnilo v ozadje. Večkrat vmes sem razmišljal, da je to zaradi mojega dojemanja, kako naj bi izgledal koncert world music-a. Še vedno se mi namreč po obronkih lobanje suklja ideja, da je to pire iz pokaži-kaj-znaš, pokaži-kaj-znaš-poleg-muzike in da mora trajati vsaj dve uri z božanskim dramaturškim lokom. Takoj ko sem začel odmišljati dvorano in se (trdo je šlo!) premikati v govedarske travnate ravnine, v njihove namišljene hiše z večerno lučjo in bando, ki igra za svojo stvar ... potem je postal koncert nekaj drugega.
Dva tipa, ki sta igrala vsak na svojo avtohtono različico kitare, sta bila v svoji hitrosti presenetljivo melodična in tako mrtvo hladna ob igranju, da sem pomislil, da se to zbrano krdelo glasbenih rokohitrcev s tem koncertom šele ogreva za ... nevemkaj. Solistični vložek nekih predelanih maracas je bil prava inovacija (zanj verjetno ne več), ples lesotolkalca, solo in s pevko, trkajoči zven vseh kol vzhodne Evrope.
Povezave so.