[razstava/exhibition] Roger Ballen - Retrospektiva 1982-2004 (Jakopičeva galerija Mestnega muzeja Ljubljana)

Zastrašujoče se kažejo podobe prekucnjenega in obglavljenega ameriškega sna, sploh če jih iz svojega objektiva razvija južnoafriški fotograf. Njegove zbirke izgledajo kot herbarij kompozicijskih nekrologov, napisanih v grenko-kisli posmeh nedvoumni resničnosti. Na daleč smrdijo njegovi predrzni portreti skrivenčenih obrazov, ki objemajo komaj rojene, puhaste sesalce, velike, mogočne živali, labirinte žic, meandre človeških sklepov, sramotne madeže zidov in gadjo zalego nevidnih sten, ki skoraj docela nadomestijo tisto četrto steno, ki slikam morda manjka, čeravno so skoraj neprodušno zaprte v svoje kafovske sobe in njihove izžgano kobaltne odtenke. Nekoč, ko smo bili zasvojeni z videoigrami, so se takšne slike risale v hudih sanjah kot končni rezultat dolge, a zapletene enačbe slepih peg, izraslih na človeškem poznavanju samega sebe. Fotografije Rogerja Ballena so včasih tako tuje, kot je povprečnemu Slovencu tuja beseda Transvaal (tam je posnel cele serije slik) in ne ve, kaj bi z njo pravzaprav počel. Transvaal je drugače zlatokopna pokrajina na severu današnje Južnoafriške republike - torej, tu nekje se sučemo, med usodami ljudi, ki jih je ujela brezbrižnost časa do njihovega telesa, sami sebi se zdijo zadostni vzrok in iztek svojega vzroka, njihove ustnice so željne, njihovi vratovi nagubani in njihove žile izstopajo tako zelo, da tudi otroci kar naenkrat izgledajo odrasli, na vseh fotografijah, celo živali postanejo medlo zametene s plastiko; težko jih je ločiti od igračk in rastlin, vsaj po njihovi vlogi v tej neuganljivi moriji. Seveda se potem človek spomni na tipske prizore iz Hooperjevega Teksaškega pokola z motorko, pa na Tarkovskega film z naslovom Stalker, tudi morda na Lost Highway, Lynch se vsekakor Ballena ne bi branil kot direktorja fotografije za svoje manj realne prizore. Pa so vse to še vedno precej banalni in jasni, popularni primeri. Ballenov film (ki ga sučejo v sredi razstavnega prostora, na zadnji steni) odvzame slikam nekaj temeljnega: njihovo vztrajno kljubovalnost. Zato so naslovi fotografskih umetnin še toliko bolj navadni, a nikoli namerno zavajajoči, molčeči, prikrivajoči. Odpreti je treba karte, tudi tiste, s katerih se cedi postarani premog in olje za nohti. Obiščite svet Rogerja Ballena, kjer so oči opazovalca ujetnikova edina strast. In tudi to - pogojno.