V ozadju, za "okvirno zgodbo", če ji smemo tako reči, se orgiastične akvarijske živalice vzpenjajo po drogovih, undulirajo proti toku ali pa preprosto razkazujejo napete ritnice proti občinstvu in namenoma postavljenemu snemalcu. Uspejo ustvariti tisti debilni ton v glasilkah, ki napravi smeh kot pretrgano serijo visokih, grlnih tonov, ki se končajo z glasnimi komentarji: "Glej, kaj delajo, glej glej glej..." Po mojem je ta reakcija, ki jo izvabi srčkano pretiravana karikaturna igra glavne blondinke, upravičena. Seveda se v ozadju stalno giblje kraljica mrgolečega akvarija, črna Venera z večnim nasmeškom in včasih steklenim, zamrznjenim pogledom. Obe prizorišči si tako stalno izmenjujeta flirte in obenem ne moreta drugo do
drugega, med občinstvom in to dihotomijo odra pa je postavljena luč, ki daje občutek, da je vsa predstava en sam velik uvod oz. "work in progress", ampak na dober način. Kot bi bili čisto malo bolj vključeni, kot bi bilo nujno in čisto malo premalo, da bi nam šlo osebno, odtujeno na živce, da smo tu in zraven.
In tako se nenormalno živčen smeh razleze ob zaključnem aplavzu, kateremu predstoji reflektor v obliki ogromnih čeljusti, ki predstavljajo ultimativno pošast performansa. So si plesalci in režiserka samo dali dušika - ali preprosto duška? Oboje naenkrat, zato ima meč tudi topi konec, ki pa ga nabrušeni protipol iskrivo nadomesti.
Vsekakor pa škoda za oznako "work in progress" in vse tusledeče razvoje.
No comments:
Post a Comment