Transgresivno občutenje brezizhodnosti. Mestoma se poigrava s kadri mnogih filmov Tarkovskega, spet drugje si krčevito prizadeva biti v nekakšnem "Eurimages" (brez zamere sponzorja, prosim) trendu, v "hype" občutku evropskega manierizma, psihološkega pointilizma in celo abstraktnega izpovedništva, ki v svojih slabših prebliskih spominja na irealne scene iz Klopčičevega zadnjega filma, Ljubljana je ljubljena. Tri sestre se celo v nekaterih svojih dialoških kontrapunktih (še bolj pa v vzdrževanju istega občutja in iskanju niti izven sfere njihovega notranjega konflikta) spopadajo, jasno, z veleslavnim tekstom Čehova, ki naj bi bil celo komedija (!). No, Labina Mitevska se v vlogi najmlajše sestre, Afrodite, še najbolj morbidno poigrava s svojim glasom - bolje rečeno njegovo odsotnostjo. V HMV (pes + gramofon = akuzmatika; glej Mladen Dolar: O glasu) maniri je njen glas iritantni otomanski naslanjač za jokavost in večno igranje žrtve, v živo pa to vlogo opravlja njeno telo, njena načrtna mutavost in njena bolestna (ne)odzivnost do udejanjanja. Preveva jo ena sama velika tančica velikotragiške opojnosti. Pravo nasprotje generičnega mita o boginji lepote torej - seveda v vsem, razen v lepoti sami. Srednja sestra, Sapfo, navidezni klon Severine (pin-up lepotna pika nad ustnico, bodi hvaljeno sveto telo Bettie Page, etc.), je svojemu imenu morda še najbližja. Njena očitna privlačnost je silna, neutegoma si zaželiš, da bi se v nabiti, a po polžje valujoči sceni dala dol s katero od svojih sestra, še najraje z deviško najmlajšo, ki, mimogrede, v "Beli ljudi (OHO)" načinu sanja svojo nosečnost in porod - oboje nekje med plapolajočim ločjem in kibernetiko šovinizma. Sapfo drugače precej manjka neka druga plat, neka kontradeterminanta, vsaj glede na obe sestri, nekaj močno sprevrženega, a ne tako, kot je to sprevrženo v prašičjih farmah zahodno od Pasolinija. To, da najstarejši sestri, Slavici, domov pripelje moža (Peter Musevski?), ki ga je verjetno osvojila sama, je le medel zametek. Mogoče tudi mora biti tako. No, pri Viktorju (ki ga igra Musevski), so vzporednice z nekim drugim filmom, takisto balkanskim, še toliko močnejše. Vsaj ko gre za pralni stroj, ki je tudi tu (kdaj se bodo rešili kompleksa balkanskih Švabov a.k.a. Slovencev?) znamke Gorenje, tako kot "Kod amidže Idriza". Nasploh je film na gosto prepreden z asociacijami na nekaj že videnega, celo tako daleč seže, da se "Die Klage der Kaiserin" Pine Bausch ne zdi oddaljen umetniški produkt (po nemarnem zapisano). Ne podajam vrednostnih sodb s tem, da ne bo zablod.
Najstarejša sestra, Slavica, je ret
ro tip udarniške bombetke, ženska, kar krepko iz svojih ženitovanjskih let (vsaj po standardih svežine), neodtegljiva od metadonske terapije in to že skoraj desetletje, rahlo trebuščkasta, a polna, "prijazna" in pokroviteljska, nekako tako kot Olga iz že prej omenjenih Treh sester A.P. Čehova. Tegobno rezka v izrazu, posebno takrat, ko se ji utrga zaradi abstinenčne krize, predstavlja eno tako veliko breme za obe sestri, a onidve živita dejstvo, da breme sestre nikoli ne sme postati utež na tilniku. Najmlajša izgubi nedolžnost, a ne izgubljenosti, srednja uspe dobiti vizo, a ne osebnosti, starejša se poroči z zašpehanim novobogatašem, a se vrne domov po metadon in zažge hišo. Na pesku nad Velesom in njegovo apokaliptično topilnico svinca, otrokom Maršalove površne decentralizacije, pa se izgublja vsaka sled človečnosti, akcije, ki je prve neandrtalce reševala pred okli mamutov ali sabljastih tigrov, druge ljudi pa pred kolektivnim samomorom in prehitkom konca sveta. Film lega kot težak, dobesedno svinčen žakelj, na gledalčevo dušo. Kot žakelj, ki se noče razvezati, če bi ga tudi sami olimpski bogovi na kolenih prosili. Saj res, kje je najbližji oltar, da damo Izaka znova na dračje?
No comments:
Post a Comment