[razstava/exhibition] Roger Ballen - Retrospektiva 1982-2004 (Jakopičeva galerija Mestnega muzeja Ljubljana)

Zastrašujoče se kažejo podobe prekucnjenega in obglavljenega ameriškega sna, sploh če jih iz svojega objektiva razvija južnoafriški fotograf. Njegove zbirke izgledajo kot herbarij kompozicijskih nekrologov, napisanih v grenko-kisli posmeh nedvoumni resničnosti. Na daleč smrdijo njegovi predrzni portreti skrivenčenih obrazov, ki objemajo komaj rojene, puhaste sesalce, velike, mogočne živali, labirinte žic, meandre človeških sklepov, sramotne madeže zidov in gadjo zalego nevidnih sten, ki skoraj docela nadomestijo tisto četrto steno, ki slikam morda manjka, čeravno so skoraj neprodušno zaprte v svoje kafovske sobe in njihove izžgano kobaltne odtenke. Nekoč, ko smo bili zasvojeni z videoigrami, so se takšne slike risale v hudih sanjah kot končni rezultat dolge, a zapletene enačbe slepih peg, izraslih na človeškem poznavanju samega sebe. Fotografije Rogerja Ballena so včasih tako tuje, kot je povprečnemu Slovencu tuja beseda Transvaal (tam je posnel cele serije slik) in ne ve, kaj bi z njo pravzaprav počel. Transvaal je drugače zlatokopna pokrajina na severu današnje Južnoafriške republike - torej, tu nekje se sučemo, med usodami ljudi, ki jih je ujela brezbrižnost časa do njihovega telesa, sami sebi se zdijo zadostni vzrok in iztek svojega vzroka, njihove ustnice so željne, njihovi vratovi nagubani in njihove žile izstopajo tako zelo, da tudi otroci kar naenkrat izgledajo odrasli, na vseh fotografijah, celo živali postanejo medlo zametene s plastiko; težko jih je ločiti od igračk in rastlin, vsaj po njihovi vlogi v tej neuganljivi moriji. Seveda se potem človek spomni na tipske prizore iz Hooperjevega Teksaškega pokola z motorko, pa na Tarkovskega film z naslovom Stalker, tudi morda na Lost Highway, Lynch se vsekakor Ballena ne bi branil kot direktorja fotografije za svoje manj realne prizore. Pa so vse to še vedno precej banalni in jasni, popularni primeri. Ballenov film (ki ga sučejo v sredi razstavnega prostora, na zadnji steni) odvzame slikam nekaj temeljnega: njihovo vztrajno kljubovalnost. Zato so naslovi fotografskih umetnin še toliko bolj navadni, a nikoli namerno zavajajoči, molčeči, prikrivajoči. Odpreti je treba karte, tudi tiste, s katerih se cedi postarani premog in olje za nohti. Obiščite svet Rogerja Ballena, kjer so oči opazovalca ujetnikova edina strast. In tudi to - pogojno.

[film/movie] Teona Strugar Mitevska - Jas sum od Titov Veles

Transgresivno občutenje brezizhodnosti. Mestoma se poigrava s kadri mnogih filmov Tarkovskega, spet drugje si krčevito prizadeva biti v nekakšnem "Eurimages" (brez zamere sponzorja, prosim) trendu, v "hype" občutku evropskega manierizma, psihološkega pointilizma in celo abstraktnega izpovedništva, ki v svojih slabših prebliskih spominja na irealne scene iz Klopčičevega zadnjega filma, Ljubljana je ljubljena. Tri sestre se celo v nekaterih svojih dialoških kontrapunktih (še bolj pa v vzdrževanju istega občutja in iskanju niti izven sfere njihovega notranjega konflikta) spopadajo, jasno, z veleslavnim tekstom Čehova, ki naj bi bil celo komedija (!). No, Labina Mitevska se v vlogi najmlajše sestre, Afrodite, še najbolj morbidno poigrava s svojim glasom - bolje rečeno njegovo odsotnostjo. V HMV (pes + gramofon = akuzmatika; glej Mladen Dolar: O glasu) maniri je njen glas iritantni otomanski naslanjač za jokavost in večno igranje žrtve, v živo pa to vlogo opravlja njeno telo, njena načrtna mutavost in njena bolestna (ne)odzivnost do udejanjanja. Preveva jo ena sama velika tančica velikotragiške opojnosti. Pravo nasprotje generičnega mita o boginji lepote torej - seveda v vsem, razen v lepoti sami. Srednja sestra, Sapfo, navidezni klon Severine (pin-up lepotna pika nad ustnico, bodi hvaljeno sveto telo Bettie Page, etc.), je svojemu imenu morda še najbližja. Njena očitna privlačnost je silna, neutegoma si zaželiš, da bi se v nabiti, a po polžje valujoči sceni dala dol s katero od svojih sestra, še najraje z deviško najmlajšo, ki, mimogrede, v "Beli ljudi (OHO)" načinu sanja svojo nosečnost in porod - oboje nekje med plapolajočim ločjem in kibernetiko šovinizma. Sapfo drugače precej manjka neka druga plat, neka kontradeterminanta, vsaj glede na obe sestri, nekaj močno sprevrženega, a ne tako, kot je to sprevrženo v prašičjih farmah zahodno od Pasolinija. To, da najstarejši sestri, Slavici, domov pripelje moža (Peter Musevski?), ki ga je verjetno osvojila sama, je le medel zametek. Mogoče tudi mora biti tako. No, pri Viktorju (ki ga igra Musevski), so vzporednice z nekim drugim filmom, takisto balkanskim, še toliko močnejše. Vsaj ko gre za pralni stroj, ki je tudi tu (kdaj se bodo rešili kompleksa balkanskih Švabov a.k.a. Slovencev?) znamke Gorenje, tako kot "Kod amidže Idriza". Nasploh je film na gosto prepreden z asociacijami na nekaj že videnega, celo tako daleč seže, da se "Die Klage der Kaiserin" Pine Bausch ne zdi oddaljen umetniški produkt (po nemarnem zapisano). Ne podajam vrednostnih sodb s tem, da ne bo zablod.

Najstarejša sestra, Slavica, je ret

ro tip udarniške bombetke, ženska, kar krepko iz svojih ženitovanjskih let (vsaj po standardih svežine), neodtegljiva od metadonske terapije in to že skoraj desetletje, rahlo trebuščkasta, a polna, "prijazna" in pokroviteljska, nekako tako kot Olga iz že prej omenjenih Treh sester A.P. Čehova. Tegobno rezka v izrazu, posebno takrat, ko se ji utrga zaradi abstinenčne krize, predstavlja eno tako veliko breme za obe sestri, a onidve živita dejstvo, da breme sestre nikoli ne sme postati utež na tilniku. Najmlajša izgubi nedolžnost, a ne izgubljenosti, srednja uspe dobiti vizo, a ne osebnosti, starejša se poroči z zašpehanim novobogatašem, a se vrne domov po metadon in zažge hišo. Na pesku nad Velesom in njegovo apokaliptično topilnico svinca, otrokom Maršalove površne decentralizacije, pa se izgublja vsaka sled človečnosti, akcije, ki je prve neandrtalce reševala pred okli mamutov ali sabljastih tigrov, druge ljudi pa pred kolektivnim samomorom in prehitkom konca sveta. Film lega kot težak, dobesedno svinčen žakelj, na gledalčevo dušo. Kot žakelj, ki se noče razvezati, če bi ga tudi sami olimpski bogovi na kolenih prosili. Saj res, kje je najbližji oltar, da damo Izaka znova na dračje?

[predstava/performance] Jacques Brel/ Branko Završan - Senca tvojega psa (Slovensko mladinsko gledališče)

Branko Završan ima na začetku te predstave enega tistih ksihtov, za katerega misliš, ta bo zagotovo kaj moraliziral, morebiti razčustvoval svojo bit ravno takrat, ko bi si zaželel od njega sočnega vica, ter se delal norca, ko zato ne bo primeren čas. Je bil takšen tudi Jacques Brel, ko je s svojimi šansoni in  končno - nekakšno popularnostjo sejal razkol med srca Francozov? Zagotovo, prav zagotovo je podobnosti veliko. Branko ujame nekega čudnega duha, mogoče se zdi na trenutke celo povzet iz dednega nabora Andyja Kaufmana, človeka, mnogo mlajšega od Brela in starejšega od Branka, pa vseeno. Nekaj nedoločnega je, neko zabavljaštvo, ki ni nikoli hotelo izpasti smešno, pa vseeno grči iz pevčevega/igralčevega grla, ki ga spremljajo trije dobro ugódeni muzikantje, vseeno buči iz goltanca "Voha se pir!" Potem pa zamolklo utone: "Pa saj ne boš kar šla." Prevodi so vsekakor odlično prestavljeni v naše jezikovno okolje, mestoma aktualizirani, mestoma seveda tudi nezvedljivi na nekaj, kar bi lahko toliko pomenilo kot lahko pomeni izvirnik, vendar se lahko morda kosajo z največjimi prevajalskimi dosežki slovenskega libretističnega prevajalstva, prav zares. Ker se čuti njihov dih in sopih tudi v tem našem čudno vsestranskem podalpskem jeziku, francoščina je le na nekaterih mestih uvedena, spretno in redkokdaj, da se tekoča snov prevoda še bolje zasidra v ušesne kanale. Branko Završan skupaj z glasbeniki, med katerimi velja morda posebej izpostaviti Krunoslava Levačića na bobnih, pa seveda tudi Rakovca in Goloba na brenkagodalih, prehaja iz atmosfere v atmosfero, vmes tudi kdaj, predvsem v intermezzo govorjenih odlomkih, v neudobne direktne moralike, mestoma neposrečene, ki pa se s svojo zarezo in navidezno bizarnostjo vedno bolj povezujejo v celoto, bolj kot se stopnjuje tempo predstave. S koncem pride neke sorte prvi klimaks, drobni, tisti pravi pa se zgodi šele po predstavi, ko uspeš premleti vso konstrukcijo in ji nadeti neke sorte oznako. Ker se je v vsem tem izjemnem opusu obeh, Brela in Završana, sinhrono, težko zares znajti, preden si zares sam s sabo in s tistim, kar bi mogoče direktno povedal samo Francois Villon v poeziji, William Hogarth s slikarijami in - slovenski Brel v svojem jeziku. Čuden miks, polnokrven fiks, tole. So posneli tudi CD, ki še čaka na obravnavo.

[predstava/performance] Marijs Boulogne - Marcipan ali pleksi (Stara elektrarna)

Zgodba o mandljevo sladki princeski, ki brije norce iz Walta Disneyja in naenkrat zgodba o črnočrnem (bi rekel Palček Smuk in njegov enciklopediarij)  morskem psu, ki samega sebe imenuje elastični in prepeva z glasom, zibajočim med plantažami bombaževcev ter plantažami sodobnega soula. Oboje sta seveda ženski, ki želita zapeljati enega in edinega, zadnjega princa, ta pa ni ravno Prince Charming, kot bi zaklicala Sibyl Vane v Sliki Doriana Graya, ampak bolj razcapana, abstrahirana abominacija moškega, noseč mrtvaško glavo, razpadajočo krono, rdeč tekstilni drob in kadavrsko stiliziran spolni ud.

V ozadju, za "okvirno zgodbo", če ji smemo tako reči, se orgiastične akvarijske živalice vzpenjajo po drogovih, undulirajo proti toku ali pa preprosto razkazujejo napete ritnice proti občinstvu in namenoma postavljenemu snemalcu. Uspejo ustvariti tisti debilni ton v glasilkah, ki napravi smeh kot pretrgano serijo visokih, grlnih tonov, ki se končajo z glasnimi komentarji: "Glej, kaj delajo, glej glej glej..." Po mojem je ta reakcija, ki jo izvabi srčkano pretiravana karikaturna igra glavne blondinke, upravičena. Seveda se v ozadju stalno giblje kraljica mrgolečega akvarija, črna Venera z večnim nasmeškom in včasih steklenim, zamrznjenim pogledom. Obe prizorišči si tako stalno izmenjujeta flirte in obenem ne moreta drugo do 

drugega, med občinstvom in to dihotomijo odra pa je postavljena luč, ki daje občutek, da je vsa predstava en sam velik uvod oz. "work in progress", ampak na dober način. Kot bi bili čisto malo bolj vključeni, kot bi bilo nujno in čisto malo premalo, da bi nam šlo osebno, odtujeno na živce, da smo tu in zraven.

In tako se nenormalno živčen smeh razleze ob zaključnem aplavzu, kateremu predstoji reflektor v obliki ogromnih čeljusti, ki predstavljajo ultimativno pošast performansa. So si plesalci in režiserka samo dali dušika - ali preprosto duška? Oboje naenkrat, zato ima meč tudi topi konec, ki pa ga nabrušeni protipol iskrivo nadomesti.

Vsekakor pa škoda za oznako "work in progress" in vse tusledeče razvoje.

[film/movie] Darren Arronofsky - The Wrestler

Glejte, saj bom napisal kaj razumnega, kmalu, ampak zato pač nisem noben kritik. Ha! Poglejte si tole in ugotovite, kako stvari so in kako morajo biti, pa čas si vzemite. In Mickey je nazaj!
Čeprav Mickey Rourke verjetno tako dobro izstopa iz tega filma zato, ker je v glavni vlogi in ker je tako zelo svojski v svojih akcijah in drobnih duhovitostih, da ga je težko ločiti od njegovega filmskega lika, Robina Ramzinskega t.p.k. Randyja "The Ram" Robinsona. Samo poglejte, kako podpisuje avtograme v napol zapuščenih telovadnicah, kot bi bili sredi kakšnih opustelih gledaliških stavb v Detroitu, nabolj revnem ameriških velemest. Pa nismo. Gibljemo se nekje med predmestjem in primestjem in predodraslostjo (stari Nintendo NES, na katerem "Ram" igra samega sebe je spektakularen neohumor) in zaostalimi nalogami, ki naj bi se nekdo v zrelih letih že spopadel z njimi, stari rokoborec pa jih je preskočil in podaljšal kariero na zaupne debate s slačipuncami in naključne sekse s hčerami njegovih oboževalcev ali celo njihovimi sestrami, saj je vseeno. Malo preveč klasična in že videna je vloga naslednja: od vseh prsi pričujočih najbolj izpostavljena, slačipunca, ki jo igra Marisa Tomei, tudi nominiranka za Oskarja. Hčerka, Ayatollah, vsi nekako zbledijo v spominu, samo Mickeyjeva vrnitev, ki se dejansko čuti mnogo bolj od vrnitve in potona svetlolasega wrestlerja, njegovega filmskega lika, samo ta vrnitev t.i. verjetnega igralca, ki ni ne prelep ne pregrd in je v nekem obskurnem smislu ravno zaradi te enigme privlačen. Enigma, ki realno ne obstaja, zakajti o njegovem življenju je znanega več kot o življenju npr. takisto intrigantnih Johnnyja Deppa ali letošnjega Oscar(TM) lavreata Seana Penna.
Si pa film predvsem zaradi nekaterih prizorov Rama s hčerko, prizorov, ko dela v veleblagovnici za hladilnimi izložbami in nenazadnje določenih izsečkov iz borilnih morbidnosti, pa še marsikakšnega zasluži ogled vseh, ki jih vsaj enkrat na leto zagrabi močna nostalgija za nečim, še najbolje nedoumljivim. V bistvu so vsi filmi Darren Aronofskega takšni, da se človek vsaj delno spet počuti kot nek pamž z željami, ki ga presegajo - in da v hrepenenju dejansko ne vidiš težave.