[film/movie] Aleksandar Petrović - Skupljaći perja

V redu, že v redu, film je bil baje hit in dobesedno peli so si ga baje tisti, ki so ga videli in občutili, tako govorijo starci, ki so živeli davnega leta 1967, ko je bil film posnet. Eno, kar jim lahko res pritrdim, tem časovnim tovarišem filma, je, da se je film resnično otresel vse socrealistične navlake, skoraj vse te peze, ki so jo nosile razne prejšnje in poznejše epopeje od dobrih rdečekakijastih šajkaćah in zlobnih SS našitkih, Kozara, Neretva, Sutjeska in razne manj indoktrinirane, vse tja do serije Naše malo misto (naj Boris Dvornik počiva v miru, bi še bilo spoštljivo reči tu zraven) - čeprav ima z vsemi temi morda tako malo skupnega, da bi jih bilo bolje izvzemati iz primerjave. Niti z velikimi, daljnosežnimi lučaji likovnega Slobodana Šijana in njegovih tipskih tragikomedij se ne more čisto primerjati. Morda imajo vsi ti balkanski filmi, ki sem jih pogledal, še največ skupnega v načinu igre, pa še to le pri izbranih igralcih, če primerjamo recimo Mijo Aleksića v pričujočem filmu in va drive-out Ko to tamo peva jeremijadi.

Verjetno film Skupljaći perja, ki je snedel tako Zlato areno v Puli, dve visoki Cannski nagradi in nominacijo za tujejezičnega oskarja, najbolje utelesi kronično nedokončani mit o ciganih (Romih, naj vam bo vaše ime ljubše, da le predsodkov nimate, jaz zaenkrat nikakovih). Verjetno to razpihne njegov plamen, ki vmes posveti še po čudovitih, motno irealnih pejsažih, ki se vmotajo v filmski trak komaj zaznavno, a vendar silovito; plamen, ki v vrstečih se kadrih mučno nedoločnega Bekima Fehmiuja vedno drugače posveti v njegove oči; morda je to vzpostavljena himna izgnanih, ponižanih, nezlomljivih - Djelem, djelem? Ali pa je nemara srž zadeve ravno v ponovljenem kadru s prodajanjem televizije in - sladkemu smehu razlog - duhovniku, ki med svojo službo kupčuje s pogani, prekinja svete bes

ede in se gre malone svojo nogometno tekmo, v kateri je vsak hiter, isker, perverzen štos zadetek?

Gol, nekako tako kot se pravi bivši Jugoslovan počuti, ko zabije kak nadarjen in nemogoč mladoletnik gol, tako se človek počuti ob gledanju tega filma - obenem kot da si zraven, da te veselje spravlja že v obup in da te obup spravlja nazaj v veselje ali v nikoli končani ples - kot morda tvojega sovražnika v taistem trenutku. Kakor pri nogometu, tako v moških prsih. In ženskih, bolj surovo razgaljenih, enako mamljivih. Prav zapeljivost norosti in pretkane, rušilne moči je tisto, kar v tem filmu razgalja morda cigansko nrav, še bolj pa nemara to, da ko hočeš v filmu prikazati tipe, stereotipe in fiksne slike, se ti to posreči samo pri slabem filmu. Zbiralci perja, kot jim tostran Balkana rečemo, se temu izneverijo. Tako zelo, da niti ne moreš reči, da gladko.

Aja, kje so danes vsi ti nepolikani kadri? Kje so? To je zaključno vprašanje.

[koncert/concert] Robert "Bobby" McFerrin in Münchenskega radia orkester

Nastopili so skupaj, Zagreb, dvorana Vatroslav Lisinski (spet bogaboječe upam, da sem prav sklanjal ta lastna imena - in da jih bom vnadalje takisto!).

Torej, ni bilo ravno tisto, kar si človek želi na koncertu Bobby McFerrina - seveda je neumno pričakovati, da se bo na vsakem njegovem avditorijskem izletu zgodilo kaj posebnega in neugnano duhovitega, kar se je tudi tukaj in tudi danes (zdaj v bistvu že včeraj) - ampak še nikoli mi ni bilo tako žal, da je nekdo na odru počel nekaj drugega, tudi dobro, kot bi pravzaprav moral glede na svoj "ugled" v ušesih poslušalcev. Bobby je tokrat pol koncerta pravzaprav vzmeteno poskakoval in taktirkasto duhovičil s telesom, ko je dirigiral orkestru Münchenskega radia. Igrali so Mozarta in Vivaldija, v drugem delu koncerta skoraj brez izkoriščanja lepote in raznoterosti mojstrovega glasu. Čeprav se je tudi kot dirigent na zanimiv način izkazal in žarčil neko edinstveno energijo iz sredine orkestrskega polkroga, pa je vseeno ali dvorana preveč zadušila odzven milih simfonij ali pa je bil ansambel muzikantov preskromen za resnejšo ofenzivo slušnih receptorjev.

Navzlic veliki pomanjkljivosti, ergo - premajhnemu deležu Njegovega glasu na koncertnem programu, se je Bobby uspel, sploh v prvem delu, parkrat imenitno razpeti med poslušalce in svojo barvito, preprosto, blago karizmatično zvočno govorico. Kot da bi pel za petnajst najboljših prijateljev - in tako nekako se tudi obnaša. Z dirigentsko paličico, značilno zataknjeno za šop volnenih las in s pojavno nedeljivim delom njegove odrske podobe - njegovim in samo njegovim nasmeškom. Šarmer iz starejših eonov, ki so morda še od Ptolemaja oddaljeni svetlobna leta, se včasih zdi. Ravno zaradi te privlačne silnice je bilo tudi opernbalovsko-tradicionalno-mozartovsko-polikani del v drugi hemisferi večera nekako mogoče preživeti. Tudi publiki se je seveda zdelo nekako tako, kot če bi prišli gledat Cassiousa Clayja, kako boksa, dobili pa bi mišičastega črnca s političnim govorom na jeziku. Torej, oba, Clay in McFerrin obvladata tudi tisto drugo, ampak zaradi energije prvega, pri Bobbyju torej njegove dokaj neverjetno krhko lebdeče sposobnosti vokalne improvizacije, je pravzaprav stvar vredna ogleda - in prisluha. To je edini, a veliki minus dogodka.

Vsekakor upam, da se Bobby pojavlja tudi v zaključenih družbah, dejansko pred kakšnimi tridesetimi ljudmi na kakih eksklava-Metelkovih, čeprav ne gre zgrešiti dejstva, da se tudi pred ogromno občinstva sijajno znajde. Kot je rekel sam v pogovoru po koncertu, se prvih pet minut dela, da je normalen dan, hodi po ulici in preizkuša kako nedolžno melodijo. Da vsaj od začetka ni performer, da šele skozi "testing the grounds" pride do stika. In da z orkestri (kot dirigent) nerad preveč pili komade, ker se raje prilagaja pristnim, vsaki dvorani in ljudem lastnim vibracijam. Potem pa človek vrh vsega to pove tako lahkotno, da mu celo verjameš.

[zgoščenka/CD] Terje Rypdal - Vossabrygg

ECM se dobro znajde - ali premore polne škrniclje sreče ali pa se je moj glasbeni okus že toliko usmeril. Nekaj je. Plošček, o katerem imam namen povedati nekaj na kratko, je letnik 2006 in se navdihuje pri pokojnem velikanu džeza, Milesu Davisu, natančneje pri njegovem slavnem albumu "Bitches Brew". No, kaj z njim naredi blagozvočni norveški kitarski improvizator, je pa že druga zgodba.

Seveda stvar ni tako oddaljena ne od originala oz. njegove izpovedne širine, niti od standardnega prizvoka skandinavskega džeza, je pa dovolj daleč, da se ti svet spremeni v neko vodnato, pretočno platno, v katerega potem lahko pljuskaš s svojimi trenutnimi mislimi, ni pomembno, na katerem koncu uščipneš. Uvodni komad in ta, ki mu sledi, napovedujeta približno shemo albuma, na katerem se prepletajo minimalno podloženi, dolgi, trepetajoči in zategli zvoki raznih solističnih instrumentov (predvsem mislim na trobento in električno kitaro) na eni strani, na drugi strani pa odredi sintetičnih bobnov in izmaličenega ritmičnega žvenketa trkajo eden ob drugega in se prebijejo v ospredje, pred pregledno melodijo klasičnih, oprijemljivih glasbil.

Terje Rypdal se s v sintetičnem zvoku eklektično, ampak prav milo umerjeno, po nordijsko zvonko poigrava z originalno temo in jo, hvalabogu, ne sprevrže v nekakšen "smooth jazz" (mislim na kompilacije, ki s svojo povprečno laid-on-mellow tkanino cefrajo občutek za dober okus). Plošča se v svojem veščem spogledovanju med rock kitaro in poklonom izumiteljskemu, zdaj že utečenemu Davisovem džezu, znajde v izjemno poslušljivih vodah, nekako tako, da si jo lahko mirne duše zavrtiš, kadar se ob treh zjutraj po zakotnih ovinkih kolovratiš domu naproti. Še najbolje na kolesih.

[predstava/performance] Kristo Šagor - Prepovedano za mlajše od 16 (r.: Klemen Markovčič, ŠKUC gledališče)

Že dolgo se nisem javil tostran Mediterana, če upoštevamo, da se tale podblog v svojem HTML kodu še vedno imenuje Al-Iskandariya (ali Aleksandrija). Vmes se je zgodilo, slišalo, pokusilo in izkusilo mnogo zanimivih stvari, a so bile nekatere kritike preprosto časovno neulovljive tudi za tako splošnega in nekompleksnega gledalca-pisca, kot sem tukaj. Skušam biti, no.

Danes so Vesna Vončina, Peter Harl in Medea Novak v ŠKUC-u (Stari trg, Ljubljana, nasproti Akademije za glasbo) v režiji Klemna Markovčiča igrali predstavo, ki se na uvodnih letakih označuje kot "dramska predstava za mladostnike". Naslovljena je "Prepovedano za mlajše od 16", avtor Kristo Šagor se bo tudi udeležil uradne premiere. Za vse, ki bi morda hoteli to reč videti, pa je v medijih ne najdete (ne vem, kaj je s spletno stranjo Cankarjevega doma (dalje CD, op.p.)): premiera bo 13. januarja ob 18.00 v Kosovelovi dvorani CD. Ob 17h je napovedano srečanje z avtorjem, prav tako v CD. 

V bistvu prvič malček prehitevam dogodke. Ha! Tristo robatih.

Torej, stvar je v tem, da imamo pred sabo tri ljudi, ki uspešno zaidejo pod svojo dejansko starost in so v svojih vlogah bolj ali manj verodostojno - šestnajstletniki. Seveda ne takšni preneumni, ki ne bi vedeli, da se spodaj ne le lula, marveč tudi sramuje in okoliši in zardeva in dotika. Nekaj zanimivih preobratov je povezanih z njihovim iracionalnim obnašanjem, njihovim mikronačrtovanjem, njihovo zdolgočasenostjo in vedno bolj na glas vpijočim staranjem mladostnikov. Kaj mislim s tem? Radikalno izjavo, da je veliko pričakovanje v tem, ko čakaš, da iz petnajstletnika postaneš šestnajstletnik. No, saj. Ko si osemnajst, si pa tako že napol mrtev od vsega dovoljenega in neomejenega dolgčasa. Najbolj zanimivo je, da sem vedel, da so vsi trije premikalci dogajanja kar nekaj let starejši od te magične šestnajstice, pa vendar jim je uspelo z minimalnimi transformacijami ustvariti tisto neko zmedeno samozavest in nerazložljivo silo, ki žene napol igrive, napol psihološko nasilne konflikte med njimi. Vprašanje, kako se bo tesnost njihovega klavstrofobičnega notranjega sveta sklapljala z veličino CD dvorane, pa katere koli že, ker so njihovi odnosi dokaj spretno zagrnjeni v poteze posebnega realističnega igranja, tako da bi jih mirne duše lahko tudi kdo snemal iz roke z amatersko kamero. Edini zares problematični del je morda predvajanje posnetih biografskih odlomkov glavnih junakov (govorijo seveda sami), ki ob prej naravni in zelo neposredni prezenci njihovih glasov izzveni oddaljeno in nepravo. Uvodni video pa uspešno intonira neko željo iz ozadja, ki je sami skozi odvijanje teksta ne morejo naravnost povedati ali pokazati.

Toliko.

[film/movie] John Badham - Dracula; Guillermo del Toro - Favnov labirint

Končno sem se - morda - spravil malo v red s samim sabo, tako da sem pogledal dva zanimiva in vsekakor močan komentar budeča filma - najprej Drakulo iz leta 1979, režija John Badham, nato pa še Favnov labirint, ki ga je leta 2006 režiral mehiški svežinec Guillermo del Toro, prav taisti del Toro, ki naj bi se lotil snemanja Hobita, kar bo, če bo hotel zadovoljiti epskega Jacksona (ta tudi piše scenarij) polne fantastoljubce, salamenski zalogaj.

Kakor koli že. Moj čas je skromen, kot bi imel eno samo majhno klepsidro za umivanje zob - kakršne pač raja kupuje te dni za praznike, morebiti tudi zato, da se uniči kakšna biserna sklenina manj.

Dracula (1979) je zanimiv film predvsem iz dveh ozirov - eden je ta, 

da se večkrat med filmom zazdi, da se je zgodil redek pojav; namreč da je režiser najbolj vešč atmosfere in toka dogajanj, igralci pa so proti njegovemu kadriranju in osupljivo (a res minimalno zamaknjeno) neklasičnim uvidom izpadli dokaj borni in zmedeni. Ponavadi se namreč reče, da so igralci naredili najbolje, kar so mogli, ampak očitno koncept in srž še nista dozorela in pognala cvetov. Hja, druga stvar pa je to, da se ob vsej tej fantastični zgodbi, do 79-ega leta že dodobra razcefrani Stokerjevi noveli, v odnosih med akterji pojavljajo močna človeška, včasih skoraj malo (brez bogokletništva) Bergmanovska razmerja, vsaj v smislu intenzivnosti. Seveda redko postavljena v ospredje, a vendar, kot da je v ozadju filma neki škripec, ki vleče nit naprej, tudi če se nam zdijo igralci "ošabno" odmaknjeni, zgodba pa kar vse preveč doumljiva. To je mogoče zaznati iz raznih kar naenkrat prestavljenih, oddaljenih posnetkov, ki ne izgledajo niti voajersko niti pretirano totalno, stilizirano povečano, am

pak se gibljejo ravno nekje vmes med mnogimi kategorijami, vsak po svoje. Še par manjših detajlov: Frank Langella se spretno izogne enemu najslavnejših stavkov ("I never drink...wine."), tako da ga vrže skorajda pod mizo, seveda ne dobesedno, govori romunsko, kot da je to slab osvajalski štos, za edini dokončno spolnostni prizor pa navleče nase scela seksi mornarsko srajco iz grobe tkanine, v kateri izgleda kot iz nekega okultnega rajcpapirja za ženski del sveta. Ves film enkrat ne pokaže svojih slavnih dolgih podočnikov, niti ne stopi na pot rdečih oči in motne zamaknjenosti. Kot da se ves čas ukvarja malo s hipnozo, malo s svojo moškostjo, ki se je izgubila v "toku stoletij". Na drugi strani ima Kate Nelligan kar nekako preveč umirjen ženski ton, ki se uspešno povzpne do nivoja demonske privlačnosti le v sekvenci, ko je sama v norišnični samici s svojim zaročencem. Kakor da je njena usoda prežalostna, in to že od prej, da bi se lahko resneje upirala toku dogodkov. Laurence Olivier je precej nerodno odkrehal svojega Van Helsinga, drugače mnogokrat glavnega subtilnega humorista, nasprotno pa je Donald Pleasence iz dr. Sewarda napravil zanimivo, (Pleasencu nemalokrat lastno) človeško odprto bitje, ki se tudi komično odziva, vse pač v skladu z zanimivo sproščenim duhom filma. Seveda, produkcija te baže se drži normativov, ki jih mora doseči, ciljne publike, ki jo je treba obrusiti, itd. - ampak esenca je kar nekako prava, bogsigavedi od kje, verjetno ravno zaradi vsega naštetega in še česa takega, kar tukaj ne bo našlo mesta. Res je, da je film nemara bolj za sladokusce in potrpežljive opazovalce.

Favnov labirint, tolikanj opevani animirano realni fantazijski svet, ima že v osnovi težje izhodišče, ker je postal vmes predmet zaljubljenosti kar nekaj mladinskih subkultur ali preprosto prehitro nostalgičnih omizij. Film se dogaja v revolucionarni Španiji, kot jo poznamo iz prve polovice dvajsetega stoletja. Franco, sadofašisti, estetika HMV gramofonske trombe in paketkov najfinejšega tobaka; potem revolucionarni, od blata zamazani lepotci z vero v očeh in črnimi, samosvojimi fatalkami v vlogi kurirk; potem pa je tu še deklica, ravno pred puberteto, ki naleti na polmajevske stele, iz katerih ji grgrajoče gozdne vile v svoji žužkasti obliki stalno kažejo na nasprotje med videzom in resnico, na nasprotje med njihovo odurno, lomastečo, brenčečo, somračno podobo in njihovo zavzeto, globoko, "od večnosti okuženo" (bi rekel Juan Ramon Jimenez) vase zaverovanostjo. Nobena teh plati ni ne rožnata ne raševinasto črna, čeravno se filmu nesrečno zgodi, da se tu in tam povleče na eno ali drugo stran. Kakor da zaradi jasnosti - ki je ob takih idejno močnih, prepredajočih zasnovah ne potrebuje. Sergi Lopez je skrajno zanimiv v svoji vlogi manipulatorja z življenjem, sodnika, ki odreja grobost, očeta, ki želi samo dobiti sina, da bo ta naprej nosil očetovo slo po jezi, domišljavosti in sovraštvu minljivosti - in naenkrat vso žalost, izprijenost in brezup. Nekaj zapletov in dogodkov je prav dih jemajočih, a na tak predvidljivo siten način, da se človeku že malo prej dozdeva, da je "tu pač moral biti vozel, da se vrv ne bi kar ležerno naprej vila". Približno tako. Računalniško izrisani, odraslim nevidni (kajpak!) svet je zavidljivo mično zlit s poznano človeško resničnostjo, a kot da mu manjka nekaj več tihe grozljivosti, ki se ne more tako čisto izraziti v podobi, ker strah z imenom in sliko že izgubi vso slast drevenenja in mrtvičenja udov. Zaključek je pač že od začetka bolj ali manj znan in obrati so že pričakovani v svoji nepričakovanosti - torej, Guillermo, nismo tako zabiti, smo pa željni videti več. Mogoče že v Hobitu, pa brez zasoljenih pripomb, tudi Tolkien ima kakšne prave zlate žile, ne le prežvečenih (kar ni njegova krivda) hemoroidov.

[zgoščenka/CD] Stephan Micus - Music Of Stones

Seveda, nemški popotnik je že starejši gospodič in ni vedno najbolj hvaležno odkrivati pozabljene plošče iz časov, ko se je svetovna zavest o založbi ECM in njenih raziskovalnih projektih šele vzgajala in širila. No, ECM je danes ogromna založniška hiša in celo trgovska znamka za nek čisto poseben zvok, ki prehaja med nordijskimi free-jazz sagami, sufijskimi zlitji zahodnih instrumentov in arijskih panditov, elektronskimi modulacijami svobodnjaške severnjaške glasbe in učinkovitim vokalnim (pa tudi instrumentalnim) poustvarjanjem t.i. stare glasbe (glej ime Rolf Lislevand in Hilliard Ensemble, npr.).
No, ta naš preljubi Švaba, Stephan Micus, je vse svoje dosedanje plošče za davna desetletja nazaj posnel pri tej založniški hiši in slejkoprej lahko rečem, da je njegova posebna vznesenost nad ambientalnim navdihom (ki se ga zadnje čase najbolj očitno loteva David Byrne, kot slišim) posebna značilnost njegovega ustvarjanja in s tem še ena določnica melodičnega pečata ECM založbe. No, ne vem, če je imela pri njem hiša toliko opraviti kot pri kakšnem od sodobnejših izvajalcev, kjer se pri zaključnem sunku avdio čopiča le malo čuti izbrušen posluh producenta in ustanovitelja založbe, Manfreda Eicherja.
No, mirno, pustimo ECM v kotu, da moli za svoj minimalizem. Micus je večopravilni glasbenik (in s tem mislim konkretno na glasbila), ki se redkokdaj loteva svojih projektov s človeškim glasom - natančneje, človeški glas je lahko samo eno od glasbil, kot če bi vlekel z lokom po glasilkah ali jih vzburjal z dotikom bobna. Na tej plošči se glas (ne avtorjev) v svoji obredni pojavnosti pokaže samo na zadnji skladbi oz. delu albuma (Part 6). Tam deluje kot biološka sponka med mislijo skladatelja (kar Micus v osnovi je) in odmevom dolgih, domišljenih psalmov iz ostalih glasbil. To ni Arvo Pärt, pa vendar vidim tega Estonca, kako prisluškuje in se muza. Niti ni Giya Kancheli, četudi kak premor traja ravno tako dolgo, da se njegova kavkaška tišina vtihotapi v čustveni obraz pesmi. Še manj je to Jan Garbarek s (pre!)dolgimi in potegi zraka iz "brass" sekcije... Občutno nekaj lastnega Stephanu Micusu, njegovemu opusu, vsi prej našteti muzikanterji so ravno tako iz iste kaše izvrženi, a popolnoma drugačni. Micus ohranja sebe kot meniha med vsemi navideznimi poskusi spajanja svetov in namesto da bi oprijemljivo zaplodil z navideznim, ustvari svoje navidezno, ki se mu razpira kakor neskončen svitek pergamenta. Najlaže je občutek ob poslušanju albuma "Music Of Stones" opisati tako: v presledkih te prime, da bi pustil svoje materialne želje in se preselil na tisto sveto goro, kjer igrajo tako glasbo. V presledkih med temi presledki se vprašaš, kako je mogoča tolikšna eteričnost in kje je humor v teh bizarnih tonih. Saj ne moremo večno svirati na aulose in tolči s prodniki ob uglašene stene katedral - ali kaj!?
Vseeno, ta zgoščenka je zdravilo, ko človek ne more več sanjati. To in pa Sainkho - ampak tisto so že druge sorte sanje. Naslednjič.

[zgoščenka/CD] Ernst Reijseger, Mola Sylla, Serigne C. M. Gueye - Janna

Kljub temu, da ima založba Winter&Winter svoje zgoščenke naprodaj po takih cenah, kot bi ovitke delali iz kaše redkih sekvoj in optična vlakna direktno iz sintetizirane cesarske svile, sem si moral privoščiti velik blef. Naključje, ki se je izkazalo za zmago - skoraj tako kot tisti nepričakovani met desnice Muhammada Alija Georgeu Foremanu v Kinšasi... Ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.

Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.