[film/movie] Jasmin Dizdar - Beautiful People

Čudoviti ljudje. Beautiful people. Zmešnjava v glavi.
No, vmes sem videl že en tak film, ki ni vreden, da se ga vrti v Kinodvoru, čeravno je tudi ta kinematograf videl že hude polomijade. Nihče ni izvzet, naslova pa ne povem, da se bo še kdo drago šolal v izbiri filmov.
Nazaj k čudovitim ljudem. Film se pretirano naslanja na izvorno zgodbo vojne v Bosni sredi devetdesetih let, iz tega se ves čas hoče izviti, vendar mu to ne uspeva najbolje. Posebno diletantske so nastavke, po katerih se zavoženi nedorasli/neodrasli skinhead iz čudno tipizirane angleške družine znajde sredi vojnega žarišča preko zajebane noči in poleta z letalom, konvojem UNPROFOR-ja. In potem doma ne morejo verjeti in se jim utrga na celi črti, ker se je sin očitno poboljšal. Nasploh liki v nekaj primerih izpadejo zelo nečloveško, bolj kot podobe nekih idej oz. nekih predsojenih karakterjev. Ampak to je že nek zagrenjen igralski pogled na stvar...
Zelo zanimiv moment je humor, ki se pojavi ob angleškem vojnem dopisniku, ki se, potem ko je prisostvoval amputaciji noge takorekoč sredi bojnega polja, hoče znebiti še svoje lastne in hoče nezadržno pomagati svetu. No, na koncu ga tegob odreši hipnoza za 400 funtov (ali koliko že...) in upanja splavajo nekako po Ščavnici, čeprav na ta račun vmesne komične scene ne trpijo.
Raztreseni zdravnik, ki se mora boriti za življenje nezaželenega otroka, bi lahko vmes mirne duše elegantno položil rahlo frustrirano ženo reporterja iz prejšnjega odstavka, ampak ne ve več, kje se ga glava drži, ker so otroci nadloga prve vrste, žena ga sovraži, v službi pa nima koncentracije zaradi vseh osebnih okolnosti ... kako zelo angleško in mestoma popolnoma neučinkovito, razen tega, da povzroča popolni kaos.
Usode ljudi, tudi dveh karikatur, ki se že na začetku filma tekaje mikastita po celem Londonu in potem še v bolnišnici drug drugemu cuzata limfo, neumorno in jedko, se prepogosto na silo povezujejo, kar je sicer do neke mere dober humorni efekt, pa ... nič več kot to.
Na splošno bi mu lahko, temu kot enemu redkih, dal eno vzpodbudno šestico (od desetih možnih točk). A kaj ko sem že včeraj slučajno naletel na en minimalističen intimen film Ingmarja Bergman (P.V.M.), ki je dosti bolj privlačen (da ne bom tu pleteničil, zavoljo česa). Seveda so ga vrteli v zgodnjih jutranjih/poznih nočnih urah na RTV SLO, kar ni zanje nič nenavadnega...

[film/movie] Juan Carlos Fresnadillo - 28 Weeks Later

Jebiga, Hitchcock could have done it better with a smaller budget and no colors.

Zadnje čase se absolutno preveč zadržujem v kinodvoranah, ki bi si zaslužile brezno praznine med sedeži, da bi se filmski trak še sam, iz svoje nežive narave zavedel, kako zanič umetnijo so posneli nanj. Gotovo je spadal med take žolčne napake ogled filma 28 tednov pozneje/28 Weeks Later, ki pa mi zaradi nekaterih podrobnosti še zdaj ne teče gladko iz glave v kako nezavedno vzporedno zavedanje.
Kako morejo v tako prednastavljenem tematskem filmu pozabiti, da ne smeš človeka petnajst minut pred dogodkom postaviti v lisičasto napetost, da se moker trudi, da ga ne bi bilo groza, obenem pa že začne premišljevati, kako lahko prestrašeni otroci egoistično uživajo v praznem Londonu, pretikajo vsak kos zapuščenih, ne-hodit-tja-noter bajturin, tudi pred črvi se ne ustavijo, tudi pred skritimi glavami, ki so kot nalašč podobne tistim iz famoznega Kroga in tistim iz kakega Conradovega Srca teme... Kako je to vse skupaj že staro!
Lepo je gledati, ko mož uteče nevarnosti in ne misli na to, da bi rešil ženo ali otroka, samo teče v presenetljivo lepem odrezku traku, ko bi mu vsi psoglavci radi sekali pot, on pa vidi čoln, požene, zbrca - in kolne vso pot do nevidne postojanke, o čemer izvemo šele pozneje.
Po tem gre samo navzdol. Vojska, ki bi rada ostala priljudna in pobijala samo škodljivce, se izgubi v svoji humanitarnosti, človeškosti, nimam niti izraza za ta šmorn, Canary Wharf in Wembley izgledata tako, da se človek podčrtano nataknjeno premakne in si reče - kako me lahko spet motrijo s taistim sranjem, ki ga je tako izborno obdelala že celo kaka računalniška igrica (those were the days of Fallout), in to bolje...
Prizori družinskega nasilja (žena moža v jezik, on njo v vrat, otroci v zračnike in za puške) imajo notranjo energijo, ki pa ne postane niti ljubkovanje ljubitelja grozljivk (med katere se štejem).
Ostrostrelkasto potikanje po londonski podzemni pa je verjetno v svojem dnevniku trikrat bolj slikovito orisal že kak angleški pamž, navijač Arsenala in gulež Playstationa, če seveda ni že prej pogledal Čarovnice iz Blaira in si pokvaril mik ustvarjanja novega.
Tako redke dobre iztočnice, da je lulanje med filmom, drugače pregreha, odrešitev.