[koncert/concert; predstava/performance] Kaja Draksler, Acropolis, Sanem Kalfa; Matjaž Farič, Milko Lazar, Srh

Oboje markantna dogodka teh zadnjih dni. Želim si, da bi premogel bolj uglednih ur, da bi lahko zaobjel oba v sovisno gmoto, v kateri bi se zrcalil bežeč spomin na umetnost trenutka. Obe stvari sta namreč bili, kljub tu prisotnega opazovalca utrujenosti, v svojem najlepšem stvar nenadnega prebliska ideje.

Kaja Draksler je mlada slovenska jazz (bog nas varuj predalov in regalov) pianistka, ki se očitno - in očigledno vzajemno - dobro znajde s svojimi sobrati bardi, Kristijanom Kranjčanom na bobnih (impresivni pretrgano ritmični uvod s Siberian Bear Take 1), Goranom Krmacem na tubi (opazno burkaško upravljanje z omenjenim glasbilom) in Georgem Dumitriujem na kitari (zenovska prezenca skandinavskega Terje Rypdal zvoka s čisto avtorskimi dodatki, ki zvenijo zgolj iz kitare in se spretno zadržijo v introvertirani drži igralca). Ko je govora spet o ženskah, nova plošča Acropolis Quarteta, kot se dosedaj našteti muzikantje zadružno oklicujejo, ne bi mogla biti to, kar je (predvsem v živo) brez milo-spogledljivo-skrivnostno-zgoščene turške pevke, prav tako mlade Sanem Kalfa, po rodu iz Trabzona ob Črnem morju (in to ni podatek za odmet). Ob njenih zaokrenjenih pogledih in Kajinih smehljajih se energija ansambla gradi na poseben način, kar pripomore, da se lahko koncert spremlja z nekaj jedrnih odrskih prezenc. Mogoče je na moški strani edini ustrezni protipol (v glasbenem smislu seveda vsi, da ne bo pomote) odrski izraznosti ženskega dua prav Kranjčan, ko diskretno izvablja svojo odmerjeno poskočnost iz zvoka baterije. Ocena koncerta je prav gotovo ena najboljših v zadnjem času, predvsem po dokaj neuigrani in zadržani malijski godbi (drugače izvrstni Afel Bocoum) ob samem koncu oktobra, je pa zavoljo prezaposlenosti pisuna skopa in nedovršena kot že mnogokrat. V bistvu je le srčno vabilo, da si koncert Acropolis Quarteta s Sanem Kalfa ogledate in obušesite tudi sami. Glavno, kar je treba zašpiliti na koncu te miniaturne klobasice tekstovne, je, da so glede na svojo mladost ti glasbeniki uprizorili pravzaprav kar neverjeten jazzovski koncert. Klub CD se raduje.

Srh, koreografija Matjaž Farič, glasba Milko Lazar, plešejo Rosana, Manca, Ana, Mateja in Kaja. Mislim, nekaj poudarkov te plesne predstave je tako prismuknjenih in tako bistro izumiteljskih (no, tega spričo svoje neizkušenosti ne morem zatrdno reči), da človeka kar prešine dodatna bencinska infuzija za ... kar koli pač želi početi v naslednjih urah, dneh. Glasba Milka Lazarja, ki kot vodja tolkalnega sestava v ozadju odra Linhartove dvorane tudi v živo sodeluje in korespondira s tvarino, je mestoma morda Glassovska, mestoma poskočna po Šostakovičevo, mestoma zategla kot kakšen Ligeti, ampak se vseskozi prevejano dobro izmika vsem tovrstnim določnicam, čeprav bi jim lahko v isti sapi mirne volje podlegla. Maestro deluje kot zanesljiva odrska instanca iz ozadja, na neviden način kot nekakšen steber usredišča dogajanje. Plesalke dodobra izpovejo svoje plesne korpuse, vsaka seveda v svojem gibalnem idiolektu, spet sem bil (to si lahko privoščim) nadvse zavzeto občudujoče razpoložen do živalske natančnosti Kaje, potem zmeden nad silno urnostjo Rosane, nad njenim domala pajkovskim zviranjem, ki pride najbolje do izraza (pravzaprav) v skoraj statičnih scenah (ki jih ni veliko) ... Potem je tu anatomsko čudo, proporcionalna vitruvijskost svetlolaske (ne vem, katera je katera po imenu, naj mi Jupiter oprosti), posebno šokantna v pojavnosti golega hrbta, in prikupna, a ostra razpršenost temnolaske (in njen neprestani vzgib, izhajajoč iz gibanja lasne kite) - ter seveda posebna meditativna karizma ognjeglave Mateje. Nekateri deli predolgi, posebno od pojava lutk dalje, deli z lutkami morda še premalo natančni in obenem preveč neposredno povedni, a vendar je celota ubrala zanimivo in intrigantno, pikantno trajektorijo do gledalca. Za globljo analizo mi bo tudi na tej strani tokratnega zapisa namerno zmanjkalo časa, ampak tudi ta predstava, čeravno ne tako zelo zgoščena ali celo iz enega zamaha kot zgoraj opisani koncert, si zasluži pretanjene pozornosti - in njen koreograf velikega hvala.

[zgoščenka/CD] Waaberi - New Dawn

Dobro, dobro, če bi človek, oziraje se na naslove teh RealWorld ploščic, ovrgel vsak ščep upanja in odpustil dobre obete od sebe, potem bi v življenju poslušal kaj malo glasbe, videl kaj malo filmov in nasploh zelo profesionalno počel absolutni nič. O tem, ali bi bilo to morda tudi dobro, ne bomo razpravljali ne tukaj ne zdaj.

Waaberi je zasedba z bazo v Somaliji, piratsko in vojaško razjedeni državi na srednjevzhodnem kaveljcu afriške celine. Ne vem natanko, ali ne prihajajo celo iz bolj stabilnega in mednarodno nepriznanega dela Somalije, t.i. Somalilanda, o katerem dosti piše tudi v predzadnji številki revije National Geographic. But that's beside the point.

Zvok, ki ga proizvedejo njihovi bobni, je daleč od vsake ploskosti, še dlje od ritmične neizvirnosti. Seveda govorimo v okvirjih domače, vzhodnoafriške godbe, ki se včasih domala nerazpoznavno porazgubi za veliko zastavo zahodnoafriške glasbene scene, predvsem Malija in Senegala, da ne govorimo še o Nigeriji, Beninu in drugih. Udarna, a ne tehnoidna linija v teh t.i. ljubezenskih pesmih doda prav poseben spolnostni mom

ent, in to že melodiji sami, kaj šele interpretaciji. Vokal se sprehaja med raskavo zapeljivostjo malo zahodnejše zairske rumbe in čisto popovsko, a vendarle malo raskavo višino kakšnega Salifa Keite. V dokaj obskurnem, čeravno na londonskem WOMAD-u ustvarjenem ozračju tečejo pesmi v živo, s komornimi aplavzi pospremljene v izteke in zalete. In prvič po dolgem času se nemara zdi, da je to intimen afriški plošček, ki ne tolče, vzburja in naelektri. Zakaj? Zaradi samega ljubega nagona? Verjetno prav to.

[predstava/performance] Ryuzo Fukuhara & Seijiro Murayama; Menza pri koritu, avgust 09

Kakor da je plesalec tisti, ki se mora še sekundo pred začetkom svojega dela pogovarjati s publiko, ker gre zatem na potovanje, kamor nihče navzoč ne bi zmogel niti znal iti in mora priti spet srečno nazaj. Za oboje potrebuje tistega, ki ne zmore - gledalca. In da mu glasbenik sledi, vtem ko sam ustvarja nek ritem izven navadnega zvoka glasbil, činelo stran od činele, metlico stran od metlice, palico stran od vojaškega poka opne. V nekem trenutku nato opaziš, da se plesalčeve roke ne skladajo več z nam tako poznano enciklopedijo njegovega obraza. Od tam naprej občasno padeš ven, drugače pa se pustiš potegniti zraven kot neslišni opazovalec na tisto prej omenjeno pot. Če si prehlajen, greš kašljat ven in ne motiš zraka. A četudi, to poti ne bo spremenilo, niti zaokrožilo ne. Zavije do kroga jo lahko samo plesalec in njegov glasbenik.

Tako nekako se počutim po njunem nocojšnjem performansu, tako da je tokratna kritika pravzaprav Narcisov odsev v vodi, literarno. Aja, levo (zgoraj) je Ryuzo, desno (spodaj) Seijiro, pač naključne fotke s spleta.

[koncerta/concerts] Ferus Mustafov, Trnfest 09; Rolf Lislevand in Thor-Harald Johnsen, Radovljica 09

Ferus je imel svoj repertoar na ponedeljkovem Trnfest večeru takorekoč že vnaprej improvizacijsko izdelan, kot vsak moder ciganski umetnik, samo da sem prvi del njegovega koncerta, žal (ali?), zamudil in sem pregrešno izpustil vsakršno ogrevanje pred končnim disko-džumbusom. Seveda, "Ferus King" ali "Ferus kralj" je toliko izkušen, da se vmes, ko komadi preletavajo od svojih hitrih marš salv do ubijalskih otožnosti za ob petih zjutraj, poigrava tako s svojimi lastnimi muzikantskimi sposobnostmi kot tudi s spodbujanjem članov svojega tokratnega ansambla, naj se izkažejo in pokažejo. Tega seveda Orkestru Džambo Aguševi iz Strumice ni bilo treba dvakrat reči. Mojstri trobilci se lahko namreč že dlje časa pohvalijo z eno najbolj prodornih mladih zasedb, kar se tiče "trubaške" glasbe. Seveda, mnogi stanovalci Trnovega so bili kar židane volje, ko se je tik po deseti uri končala predirna "balkanijada", zagotovo pa bi nekaterim prijalo poslušati še dlje - predvsem pa bi nam (upam, da nas je obilo) zelo ustrezala nekako takšna ureditev prizoriščnega reliefa, kot jo premorejo ljubljanske Križanke, torej, da bi bila sprednja platforma prostor za zaukazani plesni momentum. Tako!

Ker "gypsy brass band" glasba ni za ušesa in oči niti malo tistega miru, kot so zanju razni poletni DJ mojstri, ko včasih bolj in včasih manj prizadeto spuščajo mikse s svojih prstkov - Ferus Mustafov ima, tako kot vse romske legende z njegovega konca (Šaban R.I.P.), prirojen čut za križarjenje po okusih publike. Znotraj svojega, jasno. Od spregledane ljubezni do udrihanja vojne in spet nazaj, klasika, nič novega, nič zategnjenega. Morda bi lahko najbolj kot pomanjkljivost izpostavil ozvočenje, ki je pustilo preveč prebijanja nekaterim srednjim in visokim tonom trobil (inu pihal) - pa sem stal še sorazmerno v zadnjem delu publike, tik za mešalno mizo. Na koncu si je bilo moč osušiti denarnico za borne solde in z njim kupiti dvojni paket - zgoščenko z zbirko hitov in DVD s posnetkom nekega malo bolj obskurnega koncerta z zasedbo "Ogneni momćinja". Pa seveda tudi kaj od "Aguševijev". Naslovnica Ferusove kompilacije leži pod pričujočim tekstom.

Še samemu sebi se čudim, kako sem lahko v isti članek uvrstil dve v značaju zvoka tako narazen postavljeni glasbeni entiteti, kot sta Ferus Mustafov in Rolf Lislevand. Ampak koncerta sem poslušal v roku dveh zaporednih dni, zato se bodo morda medsebojno oplajale tudi kakšne zvočne emocije, in tako naj bo zaenkrat dosti razlage.

Rolf Lislevand, visok in postaven, za Norvežana nenavadno zagorel (živi v Veroni, že veliko let) raziskovalec srednjeveške in renesančne glasbe, je na Festivalu stare glasbe Radovljica nastopil prvič pred natanko dvema letoma - resda takrat nisem pisal o njegovem koncertu, morda tudi zato ne, ker ni bil tako intimno prodoren kot tokratni. Sem pa pisal o njegovi zadnji plošči, Nuove Musiche, italijanski avantgardni glasbi 16. in 17. stoletja. Taisti album je ostal v programskem listu zapisan kot Rolfova zadnja uradna studijska stvaritev tudi včeraj - a mi je priljudni gospod po dogodku zagotovil, da septembra prihaja na plano njegov novi studijski album pri znani založbi ECM (kjer je izšel tudi trenutno aktualni). Na njem naj bi se nahajalo precej skladb s tokratnega koncerta, katerim pa so se na izvedensko vešč način dopletle tudi note in improvizacije na skladbe s starega repertoarja, slišanega v nekoliko večji zasedbeni moči že pred dvema letoma.

H koncertu samemu - na odru grajske sobane, prikladno pridušenim z nevpadljivo preprogo, se je že spočetka bohotilo sedem nenavadno estetskih instrumentov iz obdobja nekje med 15. in 18. stoletjem, zvečine so bile to italijanske baročne kitare, renesančne lutnje, med drugim velika basovska teorba in manjša vihuela da mano (Španija), vsa glasbila že v negibnem spoznavanju in aklimatizaciji. Njihove strune so, kot je Lislevand vmes večkrat poudaril, narejene iz živalskih prebavil, pač občutljivega organskega tkiva, in se na svoj način odzivajo na razmere v prostoru, najbolj seveda na temperaturo in vlago. In zato se igrajo samo z blazinicami prstov, na neš veliko zadovoljstvo.

Thor-Harald Johnsen je Rolfov učenec in njuna posebna interakcija je opazna že od prvih vzajemnih not, pozneje se še silneje razraste (in razsrdi!) pri španskih kanonih (in kanónih!), najlepše pa se demonstrira, kadar eden od njiju igra in drugi čaka ali pravkar diskretno uglašuje glasbilo, prvi pa ga pozorno spremlja na njemu lasten način. Rolf s povešeno čeljustjo in Thor-Harald z uglajenim meniškim zasukom vratu. Tolikšno predanost soigralcu je bilo doslej na takšnih koncertih redko zaslediti, čeprav dvojina že sama po sebi narekuje neko nejasno mečevanje moči in posluha. Če spet primerjam koncert z onim izpred dveh let, so tokrat lutnje zvenele bolj ubrano (tudi zato, ker se v tej komornosti vsakršna razhajanja v intonaciji takoj razkrinkajo) in bolj premišljeno polnile prostor z zvokom. Kar pa se tiče obeh glasbenikov... Na pravih mestih sta spustila pogled z not in jim dala prosto pot, dasiravno nista posegala po enostavnih kompozicijah. Kar se je začelo kot popularno ubiranje durovskih izletov izven

partiture, se je končalo s čustveno, na nož odmerjeno interpretacijo starih skladateljev (drznem si reči, da se je bolje obneslo pri Italijanih), ki se je obenem vedno bolj držala zvoka svojega časa in sočasno zahajala v kolektivni spomin poznejših generacij ustvarjalcev. Vsekakor za včerajšnji dosežek, ko se je obema akterjema na koncu tudi (čeprav vseskozi po skandinavsko rahlo) na obrazu poznalo, koliko jima je uspelo - in koliko ne, ni dovolj beseda, treba bo spet poseči po cedejki Nuove Musiche (z Ariano Savall, da dobi tvarina še zadnji lesk, človeški glas), zagotovo pa tudi, o tem zaenkrat ni dvoma, po novem Rolfovem albumu, ki ga pričakujemo jeseni.

[film/movie] Stanley Kubrick - Clockwork Orange

Ne preveč pretresen, že drugič, ostajam (zakaj?) ravnodušen do vsebine tega filma. V bistvu se ob njem in njegovih konstituvnih delih bolj izprašujem, ali je vse v redu z mano in ali bom zjutraj še znal odkleniti vhodna vrata. To je eno najpomembnejših vprašanj v hiši brez oken in zračnikov. Tako nekako izgledajo tudi prostori tega filma, kot da jim je nekdo vzel možnost pobega, čeprav se naravnost po rokokojsko ribjeoki kadri kopajo v zenitni svetlobi in kamasutro vabeči barvni eksploziji sedemdesetih. Seveda, zgodba mora ostati tovrstni šok, kot ga je hotel Burgess, kot ga je zapazil Stanley in kot bi moralo učinkovati. Z bližnjiki so moja čustva oddaljena od globokih čustev ter hkrati oddaljena od temelja risanke, torej dejstva: saj se mikastijo kaskaderji, posilstva so plod diagonalnih kamer, kri izcedek iz kanistra slabega okusa. Scena z ministri bi se morda lahko primerjala s von Trierjevo Plesalko v temi, ampak ni tu linija srobota - gre za nekaj popol

noma drugega kot za poosebljene martre ali poučne stigme. V moji glavi se zdi, kot da gre za namigovanj in predpostavljanj skoraj dokončno osvobojeno resničnost. Je to bolj vizionarski film kot se zdi? Mogoče ravno skozi občutek, da ni nič posebnega in da nezdravim možganom ne bo predstavljal nič drugega kot tu in tam kak hipen nasmešek in igralsko analizo. Mogoče je narobe analizirati Pomarančo in njen svet, njene tolchike in horrorshowe. Spet pa je Pomarančo nemogoče brati daleč, daleč do apatije, če ni neka bazična vznesenost in razdraženost nad nekdaj največjim svetovnim imperijem, Britanijo, vrojena v gledalca od prej. Angleškost seveda samo kot hvaležen povod. Analiza grimase človeka, ki se pax et bonum urejenosti navkljub ne zadovolji s sabo in umre? Ja, tudi to.

Predvsem pa je zadaj gibljiva slika, ki postane neosebna, zdistancirana didaktična skica. Na kateri se je mogoče učiti malenkosti. Tako nekako zmedena je moja ocena tega filma.

[film/movie] De fem benspaend - Jorgen Leth, Lars von Trier

Analiza. Samega sebe in tistega, od katerega te loči miza. Da lahko živiš s sabo, se moraš izvzeti iz neke skupine, določene opoldne ali opolnoči, saj je vseeno. Samo da je na mizi močan alkohol in da se za očali delajo podporni podočnjaki. Na koncu se iz feniksovega jajca izvali usmrajen nič - ali pa nedokončana premisa. V dodatkih za film, če imate srečo, najdete izvorni film, ki služi kot Bastilja tej mini, neopazni, tiho tangentni revoluciji. Mogoče pa je preobrat v možganih dovoljen samo za tiste, ki jih zanima, kaj se gresta dva notranje intenzivna filmarja iz wellfare state-a. Naj bo besedi dovolj kelihov in očem koprenastih žaluzij. Čustva?

[zgoščenka/CD] Kronos Quartet - Floodplain

Da se je nek, resda eksperimentalen, angleški godalni kvartet, odločil poustvariti, predrugačiti, raztolmačiti, na novo roditi glasbo iz porečij največjih rek, z območja, kjer se je začenjala zgodba vseh današnjih svetovnih civilizacij, je preprosto fascinantno. Ampak to šele po tem, ko človek dodobra preposluša tale njihov dober teden star plošček, ki vsebuje vsebinsko in časovno in geografsko tako raznorodna gradiva, da se v ritmične statve in melodične pentlje zapleta bistveno več zvoka, kot ga je pripravljeno pojesti nevajeno uho. Nevajeno v smislu, da hoče slišati cel album od začetka do kraja. Že, že, ampak tukaj je to samo ena, vsekakor ne najpomembnejša plat proizvedenega zvoka. Že kar nekaj dni sem, recimo, zalepljen (dobro, moja šibka točka) na Getme, getme, ki so jo (skladbo) preuredili ino izvedli skupaj z legendarnim Alimom Qasimovom. Potem so tu neke vrste evfratske uspavanke, pa elektro-orgiastične predelave starih arabskih napevov... Kronos Quartet so s s tem ploščkom poslali v orbito še eno hvalnico človeški norosti. Zgodba, ki so jo spisali, skupaj z mnogimi gosti in neo-preroki glasb sveta (in njihovih derivatov), se bere od strani do strani, včasih do črke natančno, kot Bit in čas, kot gib astronavta, kot zvok kronosovske violine. Aja, Terry Riley igra tamburo. Ne povem kje.