Sedaj se mi kotalika v misli blatna kepa: kolikokrat sem že izustil, da so ravno ponovna motrenja in prekovanja občutkov kdaj čisto odveč? Kaj odveč, da bi jih vrag pocitral in da bi mu Miha Dolžan vštric silo delal. Vsekakor je ta konec tedna prišlo posebno spoznanje.Na koncertu Alima Qasimova, to nedeljo, 17. maja, v Dunajski koncertni hiši, se mi je godilo tako abotno vse skupaj, od začetka do spočetka, da sem komaj prenesel svoja pričakovanja. Človek jih pač dobi, ko gre z mikroskopom nad svojo ljubezen. Občutiti enega božanskih glasov človeštva (kot mu kdaj v zanosu pravim) v živo je nedvomno zveličaven povod za popolno polomijo. Kot bi se srečal s spominom, ki ga nisi hotel izgubiti, in ga z vdihom sesuješ v peščena zrnca. Kot so v tistem Fellinijevem filmu o Rimu uničili freske v podzemlju...
Dobro, o koncertu ne bom rekel ničesar, to ostaja trdno kot amalgam. Dogodek je ostal izgubljen, zalepljen za moje zaklopke, da mi razganja krvožilje. Alim Qasimov, Ferghana, dva mladca na tradicionalnih godalih (oz. brenkalih), da niti ne težim z vsemi naslovi in nazivi... Vse je bilo zapečateno, secesijski uglajenosti dvorane in prisotnim, navzven mirnim Avstrijcem navzlic. Glas Alima Qasimova je pač tak, da ne odstopa, ko čas teče svojo premočrtno pot. Natanko uro in pol trajajoča vibracija je zapustila pečat, ki ga lahko da samo nekdo, ki se znotraj sistema bori in ljubi z njim, kot se Alim bije in poljublja z mughamom, tem ne-le-enim-od-mnogih načinov sufijskega petja. Satis.
No comments:
Post a Comment