[zgoščenka/CD] Kronos Quartet - Floodplain

Da se je nek, resda eksperimentalen, angleški godalni kvartet, odločil poustvariti, predrugačiti, raztolmačiti, na novo roditi glasbo iz porečij največjih rek, z območja, kjer se je začenjala zgodba vseh današnjih svetovnih civilizacij, je preprosto fascinantno. Ampak to šele po tem, ko človek dodobra preposluša tale njihov dober teden star plošček, ki vsebuje vsebinsko in časovno in geografsko tako raznorodna gradiva, da se v ritmične statve in melodične pentlje zapleta bistveno več zvoka, kot ga je pripravljeno pojesti nevajeno uho. Nevajeno v smislu, da hoče slišati cel album od začetka do kraja. Že, že, ampak tukaj je to samo ena, vsekakor ne najpomembnejša plat proizvedenega zvoka. Že kar nekaj dni sem, recimo, zalepljen (dobro, moja šibka točka) na Getme, getme, ki so jo (skladbo) preuredili ino izvedli skupaj z legendarnim Alimom Qasimovom. Potem so tu neke vrste evfratske uspavanke, pa elektro-orgiastične predelave starih arabskih napevov... Kronos Quartet so s s tem ploščkom poslali v orbito še eno hvalnico človeški norosti. Zgodba, ki so jo spisali, skupaj z mnogimi gosti in neo-preroki glasb sveta (in njihovih derivatov), se bere od strani do strani, včasih do črke natančno, kot Bit in čas, kot gib astronavta, kot zvok kronosovske violine. Aja, Terry Riley igra tamburo. Ne povem kje.

[predstava/performance] Čehov x 3 - IV.semester AGRFT UL

Za danes (ali naj nemara rečemo včeraj?) je že preveč nabranega materiala, da bi ga kar nekdo stiskal v neko za silo berljivo obliko. Naj počaka na jutri, ko bo misel že malo bolj zbrana in čista.

Vse pohvale, to že lahko rečem.

[koncert/concert] Alim Qasimov

Sedaj se mi kotalika v misli blatna kepa: kolikokrat sem že izustil, da so ravno ponovna motrenja in prekovanja občutkov kdaj čisto odveč? Kaj odveč, da bi jih vrag pocitral in da bi mu Miha Dolžan vštric silo delal. Vsekakor je ta konec tedna prišlo posebno spoznanje.

Na koncertu Alima Qasimova, to nedeljo, 17. maja, v Dunajski koncertni hiši, se mi je godilo tako abotno vse skupaj, od začetka do spočetka, da sem komaj prenesel svoja pričakovanja. Človek jih pač dobi, ko gre z mikroskopom nad svojo ljubezen. Občutiti enega božanskih glasov človeštva (kot mu kdaj v zanosu pravim) v živo je nedvomno zveličaven povod za popolno polomijo. Kot bi se srečal s spominom, ki ga nisi hotel izgubiti, in ga z vdihom sesuješ v peščena zrnca. Kot so v tistem Fellinijevem filmu o Rimu uničili freske v podzemlju...

Dobro, o koncertu ne bom rekel ničesar, to ostaja trdno kot amalgam. Dogodek je ostal izgubljen, zalepljen za moje zaklopke, da mi razganja krvožilje. Alim Qasimov, Ferghana, dva mladca na tradicionalnih godalih (oz. brenkalih), da niti ne težim z vsemi naslovi in nazivi... Vse je bilo zapečateno, secesijski uglajenosti dvorane in prisotnim, navzven mirnim Avstrijcem navzlic. Glas Alima Qasimova je pač tak, da ne odstopa, ko čas teče svojo premočrtno pot. Natanko uro in pol trajajoča vibracija je zapustila pečat, ki ga lahko da samo nekdo, ki se znotraj sistema bori in ljubi z njim, kot se Alim bije in poljublja z mughamom, tem ne-le-enim-od-mnogih načinov sufijskega petja. Satis.

[izrezek/clip] Play for change - Stand by me

Okej, res da je komad že uveljavljena čustvobudnica in laganosportski poziv k pripevanju, ampak vseeno se mi zdi, da mu tale videoposnetek doda neko novo dimenzijo - ki pa je ne izkoristi do konca.

http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741