[film/movie] Cavalcanti/Crichton/Dearden/Hamer - Dead of Night

Letnik 1945. Rahlo postarana roba, vendar prišedši iz svojega originalnega ob-robu-vojnega zaledja, ko so se filmi še snemali v smislu rahlo razširjenega, tesnega gledališča, razen morda ob mjuziklih ali izrecnih spektaklih, deluje še zmeraj zanimivo. No, predvsem seveda epizoda z ventrilokvistom (govorcem iz trebuha), malo pa tudi drobci ostalih retrospektivnih epizod, nemara tudi veliko odlomkov iz realnega časovnega okvirja filma. Če se mu na koncu sploh še lahko reče realni.

V prvi vrsti je treba omeniti Mervyna Johnsa, velškega igralca, ki je osnovni uplinjač kolesja celotne zgodbe. O njej seveda ne bomo govorili, ker bi temu, precej narativnemu filmu, delali skopo krivico. Sanje so element, s katerim se je dramatika poigravala že pred Freudom. Ko je napočil njegov čas in čas obsežnih samoizpovedi, ki traja še danes, pa so stvari hitro zlezle tudi v učinka in zasvojljivosti željno popularno kulturo, med drugim v gibljive slike. Ta film sicer ne izhaja več iz najbolj zgodnjega časa tovrstnih fascinacij, je pa vsekakor eden velikih otrok psihoanalize, razkroja realnosti, multiplih osebnosti, "daydreaminga" in morda, nezanemarljivo, tudi dveh vojn, ki pa sta bili hkrati dovolj daleč od ZDA, da jih je bilo mogoče žvečiti na drugačen način. No, Mervyn Johns a.k.a. gospod Walter Craig se vrti v krožnem loku svojih sanj, ki jih ne zna kronološko umestiti ali se jim odtegniti, vsaj ne, dokler je za to še možnost, dokler je mogoče preprečiti entropijo. Omnibus zgodb, ki si jih glavni liki pripovedujejo, jih na nek čuden način ne odtuji ali spravi s poplahom v izolacijo, ampak kvečjemu zbliža; ugotoviti skušajo, za kaj gre pri zadevi, kot bi jih vlekla nevidna strast. Epizode z božično zabavo, ki odkrije novo

 dimenzijo stare hiše; z igro golfa zaradi ženske, ki se sprevrže v psihopomp maščevanje duha; igro starinskega ogledala v srečni zakonski hiši; igro artista in njegove groteskne lutke, orodja njegovega preživetja, igro jasnovidnosti - vse so karseda značilne za temeljne oblike klasičnega "horrorja", z drugimi besedami: bazične, odvečnih vizualnih efektov oprane (pač, tehnika, tudi to) grozljivke.

Največja zmaga nad umom je seveda gledati tak film globoko ponoči, ko dobi svojo, z angleškim izrazom, "eerie subtone" mentaliteto. Torej - film postane zavezujoč, rahli odmiki od normalnosti rastejo, stopnjujejo svoj tempo s sledečimi si epizodami. Konec je seveda malo prehiter in neizpeljan, kot se tudi nekaj drugih malenkosti pozna starajoči se dramaturgiji tega filma. Vsekakor kot entiteta najbolj izstopata dve zgodbi: ena z ogledalom, vznemirljiva, enostavno srkajoča spočetka, preveč grobo izpeljana na koncu; druga s psihozo ventrilokvista, ki ga do naturalizma posvoji Michael Redgrave, predstava njega in njegove navidez zabavljaške lutke skrene v mračno, gotsko sliko opitega delirija, umora, režečih s

e zob, vsega kar si predstavljate pod razdelkom "prvinska blaznost" - užitek sadomazohizma. Seveda prehaja perverzni moment na voajerja, počasi in zanesljivo.

Filmu je treba priznati, da na nekaterih mestih z malo sredstvi napravi srhljivost mogočno, samostoječo zgradbo, v katero ne upaš vstopiti brez svetilke. Skoraj tako kot v Blowupu Antonioni naredi simptomatično tesnobo iz šelestenja dreves v tistem visokem parku, tako se tukaj človek lahko samo pogleda v ogledalo, vidi malenkostno spremembo in realnosti se mu zmešajo v iznakaženo godljo. Priporočam ogled, zavoljo nostalgije. Spodaj vam poklanjam nepozabnega Michaela Redgravea, mimogrede, očeta tudi fletne in postavne Vanesse.