18. marec 2008, Linhartova dvorana izgleda kot antični oder, napol kot Štihova, krogotočna dvorana, napol kot boksarski ring, kjer se bo razbijalo z besednim nasiljem. No, v glavnem, na štirih straneh odra so postavljene tribune, nihče ne sedi na "rednih" stolih v dvorani. Rola se nek SND-jevski pop, nimam pojma, lahko da je beloruski ravno toliko kot latvijski. Čeprav se pozna razlika v jeziku. Ni važno. V središču odra dvorane se bo v nekaj trenutkih izrisala tretja inačica postavitve Sorokinovega Ledu, skupinskega branja s pomočjo domišljije, kot to gledališko formo imenujejo režiser Alvis Hermanis in njegovi pajdaši. Obstaja bel krog na tleh, po robovih so geometrično dosledno razporejeni sedeži za igralce, na njih nekakšni popisani fascikli in skopa gručica rekvizitov. V bistvu samo neke krpe za brisanje tal...
Čudno je sedeti na odru in obenem ne biti zares na njem. Kot neselektivno spolno vedenje najstnica, pri Anakreontu.
Pridejo igralci, takšni, da bi jih gledal celo uro in niti malo podvomil v njihove sposobnosti. Razdelijo albume, albume s sekvencami iz fotografij, ki naj bi pomagale dojemati zgodbo. Jezik se bo sicer prevajal po slušalkah, ampak to je pa res čista kastracija. Tembolj, ko slišiš glas simultane prevajalke, naposled se še tega navadiš in daš slušalke nazaj na glavo, da ne bi kaj zbežalo mimo, po stopnicah in popolnoma ven. Vrstijo se navidezne scene, z zelo malo orodji, bolj so orodja delujoči, tudi njihovi "kostumi" so na meji z najbolj pouličnimi kavbojkastimi športniki. Kakšni ljudje!? se sprašujem še dolgo po začetku. Kje živijo!? pa dolgo po koncu. Govorim o vlogah in o zasebnostih. Iz dela poskakajo, ena za drugo, drobne umetnosti v virtualnem dogajanju. Ko se konča prvi del, se mi zdi kriminalno, da mora biti še drugi, ker je že ta čudaško dokončen. In vse so materialne oznake, o onkrajnih nima smisla kvačkati.
Drugi del. Porno stripi, skupaj z njihovo nevsiljivo nasprotno referenčno točko v akciji. Novi albumi, naključne stare slike, ne povsem režirano razletene po kaširanih straneh povojnih ovitkov, platnic, celofanov. Na odru nastaja ena za drugo, režiserska domislica, ena za drugo odvečna podvaja, utemeljuje, kar lebdi v zraku. Zato se prej jekleni klin zmehča v težak, prilagojen svinec. Gmota vseeno ostaja. Dolg aplavz, kot da roke niso naše. Težko se je vzporediti z zgodbo ezoterike iz Tunguske, ledom, izpovednimi pedofilijami, seksi sovjetski kurbadami. Ni nemogoče, to je eno.
Se še urim, kako opisati take stvari. Ampak sem vesel, da sem videl te Latvijce v Ljubljani, zelo vesel.
The library of Alexandria from another point of view in a completely another time sphere
Monday, March 24, 2008
Monday, March 10, 2008
[zgoščenka/CD] Toumani Diabate - Djelika
Trije virtuozi, vsak v svoji koži ali na svojem lesu. Keletigui Diabate na balafonu, Basekou Kouyate (ki je ravno lani posnel svoj prvi solo disk) na ngoniju, najbolj renomirani med njimi, Toumani Diabate, na prečudoviti kori. Kot bi vedeli, kdo je komu spremljava, kdaj se stanje obrne, kdo je komu struna in kdo komu drugemu metronomsko uho, se sprehajajo skozi nekoliko jazzovske improvizacije na svojih tradicionalnih glasbilih. In kakšna imenitna svirala so to! Človek bi pomislil, da so primitivni materialni sadovi človekove volje do zvoka preprosti, pa so, četudi nekateri od teh res enostavni (izvzemimo vsaj koro, ki je vse prej kot to), vsi instrumenti neomejeni v svojih izraznih goščava in poljih. Celota govori o pomenu drobnih nasprotij, subtilnih preskokov, rahlih razkorakov in popolne predanosti vzajemnosti. Prav po mušketirsko so me redno presenečala Toumanijeva sodelovanja z mnogokaterim izvrstnim solistom (kot je vsekakor v prvi vrsti on sam).
Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.
Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.
Subscribe to:
Posts (Atom)