Čudno je sedeti na odru in obenem ne biti zares na njem. Kot neselektivno spolno vedenje najstnica, pri Anakreontu.
Pridejo igralci, takšni, da bi jih gledal celo uro in niti malo podvomil v njihove sposobnosti. Razdelijo albume, albume s sekvencami iz fotografij, ki naj bi pomagale dojemati zgodbo. Jezik se bo sicer prevajal po slušalkah, ampak to je pa res čista kastracija. Tembolj, ko slišiš glas simultane prevajalke, naposled se še tega navadiš in daš slušalke nazaj na glavo, da ne bi kaj zbežalo mimo, po stopnicah in popolnoma ven. Vrstijo se navidezne scene, z zelo malo orodji, bolj so orodja delujoči, tudi njihovi "kostumi" so na meji z najbolj pouličnimi kavbojkastimi športniki. Kakšni ljudje!? se sprašujem še dolgo po začetku. Kje živijo!? pa dolgo po koncu. Govorim o vlogah in o zasebnostih. Iz dela poskakajo, ena za drugo, drobne umetnosti v virtualnem dogajanju. Ko se konča prvi del, se mi zdi kriminalno, da mora biti še drugi, ker je že ta čudaško dokončen. In vse so materialne oznake, o onkrajnih nima smisla kvačkati.
Drugi del. Porno stripi, skupaj z njihovo nevsiljivo nasprotno referenčno točko v akciji. Novi albumi, naključne stare slike, ne povsem režirano razletene po kaširanih straneh povojnih ovitkov, platnic, celofanov. Na odru nastaja ena za drugo, režiserska domislica, ena za drugo odvečna podvaja, utemeljuje, kar lebdi v zraku. Zato se prej jekleni klin zmehča v težak, prilagojen svinec. Gmota vseeno ostaja. Dolg aplavz, kot da roke niso naše. Težko se je vzporediti z zgodbo ezoterike iz Tunguske, ledom, izpovednimi pedofilijami, seksi sovjetski kurbadami. Ni nemogoče, to je eno.
Se še urim, kako opisati take stvari. Ampak sem vesel, da sem videl te Latvijce v Ljubljani, zelo vesel.
