Album, posnet na koncertu v klubu Gromka, v epicentru slovenske urbane kulturne zmešnjavice, veleslavnega AKC Metelkova mesto. Večinoma, vsaj kolikor sem osebno uspel ujeti termine, se tudi na njihovih koncertih v živo nič kaj ne spreminja vrstni red skladb. Dramaturgija je igralcem očitno silno važna, skupino namreč sestavljajo sami taki prevejani Talijini svečeniki ali vsaj posredni častilci.
Hja, ko sem jih prvič doživel na štiri (+ 2 x muzikanti) oči, sem plesal z eno deklino, s katero se fin ujameva, ko je govora o gibalni improvizaciji. Tudi zaradi ravno prave razlike v velikosti, teži, vsem. Pa nočem sem.
Janez Škof je eden najboljših slovenskih igralcev, ta hip, meni včasih celo kar najljubši. Tudi če vem, da ga zasebno rad biksa, da bi rad igral v filmih Wernerja Herzoga (kar vedno malo zoži mistično sfero okrog osebe, če se definira) in da je mogoče v življenju izven odra strašansko nezanimiv. Vsaj če potegnemo črto pod tisto, kar počne za teater. On je jedro skupine. Na nek način je Zajčeva poezija v interpretaciji zame potegnila dve veji. Ena je slikar Jože Tisnikar; druga je Janez s svojim posebno raskavim glasom, planarnim na videz, a grobo pomembnim navznoter.
V glavnem, na zgoščenki ne najdemo zgolj Zajčeve poezije, nekaj prav svinjsko zasoljene robe veje še od Kocbeka, pa od francoskega proletariata in še od kje. V en glas zatrjujem, da se še vedno strinjam z oznako nekega kritika, ki zven njihovih tonov (tonov Čomp) opisuje kot "lumpenproletarsko poetiko". In četudi je tehnična glasbenost komadov precej neopazna in borna, jo še kako nadgradi in nadomesti izrazna moč slovenske poezije. Ni vse zanič, tudi v tako majhni duplini, kot je naša.
